Urška Žigart – anoreksija ji ni uničila želje po življenju

To je bila pripravljalna dirka za Tour, in tudi če ne bi zmagal, to ne bi bila težava, so pa z višinskih priprav prišli s tem namenom. Videli smo, da ni bil močan le on, ampak celotna ekipa UAE Emirates, lahko bi igrali na več kart. Tadej si je dolgo želel to zmago in ogromno mu pomeni. Ob vožnji skozi naselja vsi kričijo tvoje ime, navijačev je bilo veliko, vzdušje posebno. Vem, da je leta 2019 za nekaj sekund zaostal za zmagovalnim odrom, zato si je želel vsaj stopničko višje, bile pa so kar tri.

Dirkati na domačih tleh je nekaj posebnega, zato bi z veseljem nastopila, ampak ne vem, ali že imamo potrebno ozadje. Mislim, da je realno še ni pričakovati. Sem pa zelo vesela, da na cestah vidim vse več žensk, ni pomembno, na kakšnih kolesih. Vsakič, ko kakšno vidim, se nasmejim in si mislim: super, še ena več. Ko sem jaz začela, sploh na štajerskem koncu, na kolesih nisem srečevala niti veliko moških.

Zdaj večkrat vidiš ali začutiš, da te nekdo na ulici prepozna in je šepetanje pri sosednji mizi, gre kdo mimo in se obrne. Ni pa na takšni ravni, kot da bi bil kakšen velik filmski zvezdnik. Razen medijske prepoznavnosti se ni dosti spremenilo. Še vedno sva ista, enake stvari počneva, imava rada svoj mir.

Pogledava kakšen dober film ali serijo. Serijo sicer težko, ker gre po nekaj delih vsak na svoj konec in se ne moreva zmeniti, kdo je pri katerem, in hitro vse pade v vodo. Drugače pa greva na sprehod, poleti na sladoled, oba rada poslušava glasbo. Skupni čas izkoristiva ne glede na to, kaj počneva, tudi za trening. Njegova ekipa je zelo prijazna in mi dovolijo tudi na priprave. Zdi se mi, da je večina teh fantov precej odstotnih od doma in jim veliko pomeni, če je kdo od bližnjih zraven. Je pa dejstvo, da greš lahko na treningu z njimi prek sebe, kar ti na dolgi rok ne koristi. Midva se prilagodiva, prvo uro voziva skupaj, ob intervalih ali na dolgih klancih pa se ločiva. Na vrhu se Tadej obrne in spusti ter me pospremi. Nihče nikogar ne ovira, to je profesionalni šport, ne morem jaz reči, naj gre malo počasneje, ker je meni težko.

Ja, ob povratku sva šla na večerjo, ampak že čez nekaj dni sva morala v Imolo na svetovno prvenstvo in ni bilo dosti časa za proslavljanje. Tudi za naju je bila zmaga šok. Zadovoljen je bil z drugim mestom, saj so si želeli uvrstitve med najboljših pet, in vsi smo pričakovali drugačen razplet. Bila sva kar v šoku, koliko proslavljati, ali sploh ne, kaj je to bilo. In še zdaj, ko gledaš po televiziji druge dirke po Franciji in zmagovalce, se ti zdijo – »vau«. In ko tako tičiva skupaj, si mislim, pa ne, ti si zmagal na Touru! Kar ne dojameš, še zdaj del tebe ne more verjeti. Vsi vemo, da je na dirki 170 kolesarjev in večkrat izgubiš, kot zmagaš. Tudi če letos ne bo zmagal, se svet ne bo podrl.

Na splošno je zelo sproščen in miren. Šele ko se usede na kolo, postane drugačen, bolj zagret, pokaže željo po zmagi. Pred dirko tega ni čutiti.

Malo več si na očeh javnosti, več je intervjujev, moraš paziti, kaj kje objavljaš, ker lahko vse hitro postane novica. Drugače pa je včasih utrujajoče, če moraš kombinirati vse s svojimi treningi in svojim življenjem. Dnevi dirke po Sloveniji so bili zame kar stresni, zelo dobro sem se morala organizirati, ker če hočeš dobro trenirati, se moraš pravilno prehranjevati. Težje je bilo, kot če bi ležala doma na kavču, ampak treba se je prilagoditi in pogledati širšo sliko. Ni vse le kolo, je tudi življenje okrog.

Stopila iz Tadejeve sence – dosti ljudi tako gleda. Nikoli se nisem počutila, kot da sem v njegovi senci, nisem pa še prej zmagala. Najbolj mi je pomagal prestaviti stvari v glavi. Saj vsi treniramo, se ubijamo na kolesu, a mentalni vidik je zelo pomemben. Pa tudi to, da sem menjala ekipo, spremenila okolje, je pripomoglo k temu. Zdaj še bolj uživam in pridobila sem samozavest.

Že nekaj časa imajo Avstralci žensko in moško ekipo. Po organizacijski plati se to zelo pozna, saj znanje črpajo iz moške ekipe. Res sta moja prejšnja in zdajšnja ekipa v istem rangu, a v Sloveniji smo to storile šele po združitvi z Italijankami. Mogoče sem še vedno imela občutek, da smo ista ekipa, in po toliko letih se začneš počutiti udobno. Zaželela sem si nekaj novega, spoznati nove ljudi v športu, se česa naučiti in za zdaj se mi zdi, da je bila odločitev pravilna.

Da. Prve priprave so bile nekaj povsem novega, sama sem šla, nobenega Slovenca, nikogar nisem poznala, na novo je bilo treba stkati razmerja. Bila sem zelo prestrašena. Na spletu smo imeli naložene treninge: prvi dan 170 kilometrov, drugi dan 150, tretji dan spet 170 in testiranje na pisti s »kronometrco«, česar še nisem počela. Potem vidiš, da so vse nove vržene v to okolje, a ker so Avstralci zelo odprti ljudje, sem se hitro začela počutiti dobro.

V prvem letniku srednje šole sem imela krajši stik z anoreksijo. Nisem hodila v center za motnje hranjenja, sem pa imela 40 kilogramov, nezdrav odnos do hrane, klasičen strah na splošno. A kar hitro sem s pomočjo staršev in prijateljev uvidela, da to ni življenje, ki si ga želim, da mi gre preveč dobro, da bi ga zapravila s takšno boleznijo, ki se lahko vleče in nikoli ne konča. Imela sem srečo, ampak potrebuješ dolgo časa, da premagaš strah pred prvimi kilogrami, ki jih dobivaš nazaj. Najprej sem tisti občutek krivde, joj, preveč sem pojedla, poskušala uravnotežiti s sobnim kolesom. Sčasoma pa je to postalo, »nič, zdaj grem na kolo«, postalo mi je všeč. Potem so mi starši kupili specialko in ker je mama rekla, da se ne bom vozila sama, smo našli klub. Na internetu je pisalo profesionalna ženska ekipa, vendar nismo bili toliko v tem, da bi vedeli. Poklicala je Gorazda Penka (prvega moža kluba, op. p.), šla sem na skupni trening in sem bila kar vržena v to. Ničesar nisem poznala, nisem vedela, kaj je dirkanje, ampak počasi se daleč pride.