Kaj se zgodi po smrti? Ali izginemo in se spremenimo v nič ali pa naše duhovno telo čaka novo poglavje? Pixar je jasen. Ne le da nas ob zadnjem dihu potegne skozi predor in nato po tekočih stopnicah k svetlobi, v obliki duše živimo tudi, še preden smo se rodili. Joe Gardner je namreč učitelj jazza, ki sanja, da bi na klavirju igral na velikem odru. Ko v svojih srednjih letih nekega lepega dne vendarle dobi takšno priložnost – po uspešni avdiciji ga v zasedbo povabi lokalna zvezda Dorothea Williams –, v vsem tem zanosu nato sredi New Yorka pozabi gledati, kje hodi. A nenadna smrt mu ne gre v račun, ne sprijazni se, da ne bo ujel koncerta, zato namesto proti svetlobi steče v nasprotno smer.
Joe je pač povprečni Joe ali povprečni Janez, če želite, opremljen z glasom zvezdnika Jamieja Foxxa. Takšen, ki je bil ves čas razpet med tistim, kar mu vsak dan na mizo postavi kruh in pašteto, ter tistim, kar želi početi srce, a mu tam preboj ni in ni uspel. Zdaj, ko je po letih poučevanja le prišel na vrsto, da se mu izpolnijo sanje, pa se je usoda kruto poigrala z njim. Pa daj, še en dan, samo še en večer življenja potrebujem, si misli in med pobegom pristane v območju, kjer se duše šele pripravljajo na odhod na Zemljo. Prostor, v katerem vsaka duša pred vstopom v tostranstvo dobi svojo osebnost – svoje muhe in svoje iskre. Tam spozna številko 22 (Tina Fey), ki si ne želi roditi in umreti, ker je nič posebej ne zanima, kaj šele navdušuje, pa čeprav so bili med njenimi mentorji tudi Gandhi, Orwell, Lincoln pa Marija Terezija in Carl Jung.
In prav tam tale najnovejši Pixarjev celovečerec kot ničkolikokrat prej najde svoj Midasov dotik. Med nerojeno dušo in neizživetim pianistom se pričakovano nepričakovano stke vez. Skupaj ju potegne neizogibno vprašanje. Cinična številka 22 se sprašuje, kaj s takšno močjo nazaj v navidezno nepomembno življenje vleče takšnega slehernika. A s tovrstnimi bivanjskimi vprašanji in s psihološkimi koncepti se Pixar poigrava na svoj način. Kot recimo v studijskih predhodnikih V višave (2009) in Vrvež v moji glavi (2015). S čudovitim in tokrat precej raznovrstnim animacijskim slogom, pa humorjem, toplino in razmislekom o našem odnosu do drugih in do sebe. Pri čemer iskanje osebnega smisla podloži z jazzovsko glasbo kot imenitno prispodobo za življenje. Za filmsko glasbo so oskarja prejeli Trent Reznor, Atticus Ross in Jon Batiste.
Recept je sicer star in že ničkolikokrat viden, a ravno to je tisto. Animacijski studio, ki ga je pred 15 leti kupil Disney, morda res dela po strukturi podobne filme, a nikakor ne generičnih. Hišni animatorji so ob milijardnem prevzemu z razlogom ohranili ustvarjalni nadzor, saj delajo tako rekoč v svojem žanru. Vzamejo nekaj preprostega, nekaj, kar vsi poznajo, nato pa iz tega oblikujejo nekaj edinstvenega. Celovečerna animiranka Duša je tako sicer res povsem običajna zgodba o iskanju osebnega smisla, a do potankosti pooseblja tisto, da je pomembnejše imeti drugačne oči kot pa iskati drugačne pokrajine. Da je nekaj tako vsakdanjega, simplističnega in celo klišejskega prežeto s toliko življenjske modrosti in čustvene kompleksnosti, hkrati pa brezšivno ujeto v dinamično in srčno filmsko pripoved, ki jo lahko gleda tako mlajše kot starejše občinstvo, preprosto ni naključje. Ne more biti. Duša je nova uspešnica vrhunskega studia.
