Velika večina nemo opazuje rušenje vseh vrednot, za katere so si naši predniki prizadevali in se, v ne tako oddaljenem času, zanje krvavo borili. Četrtina ali 25 odstotkov volilcev podpira najmočnejšo vladno stranko, kar je njihova legitimna pravica, prav je, da imamo različne poglede na svet, in kot posameznik jim dam za prav. Vendar pa je ta vladna stranka vodilna sila v delanju zgage in razdvajanju naroda, ob asistenci satelitskih strank in RKC, seveda.
In tako se vrč grenkobe polni z nepredstavljivimi rečmi; laž in potvarjanje sta postala stalnica, zaničevanje preteklosti vrednota, pribijanje na sramotilni steber drugače mislečih in svobodomiselnih pa strankarski šport.
Razne »koprive« in podobna podrast na družbenih forumih zastrupljajo sleherno možnost racionalne javne razprave ter z gnojnico obilno polivajo vsakega, ki ne ustreza vladnim vatlom. V hramu demokracije posamezniki z imenom in priimkom nosijo in kažejo majice z likom obsojenih narodnih izdajalcev, da, izdajalcev in ne kolaborantov.
Predsednik vlade po ljubem mu twitterju pošilja domače ljudi v Venezuelo(?), minister za obrambo svari pred uvozom revolucije iz te iste Venezuele, sami pa od tam vabijo in uvažajo sicer pomoči potrebne ljudi.
In nas tako dan za dnem zalagajo s pesimizmom in nejevoljo. Vrč se polni, polni in nazadnje se vsa grenkoba prelije po prelepem prtu te dežele. Mogoče ga bomo kdaj očistili in oprali, saj znamo odpuščati, vendar toliko trdovratnih madežev je nemogoče odstraniti iz spomina in duše preprostih ljudi. Za razne konvertite, ki se spreobrnejo za vsako figo, mi ni mar, teh je slaba četrtina, skrbi me za tri četrtine pridnih in poštenih ljudi, ki naveličani vsega naštetega ne gredo na volitve, kljub prepolnemu vrču in zapacanemu prelestnemu prtu čez našo deželo.
Ob vsem spoštovanju do instituta predsednika republike predsednik, ki naj bi strasti umirjal, tega ne počne in ni pričakovati, da bo, žal.
Nekdaj zelo spoštovana policija se zapleta v tožbe in nepotrebna preganjanja motečih posameznikov in celo strank ali institucij.
Vojsko vodi možakar, ki se rad igra z orožjem kot otrok z ropotuljico. Sodstvo je v političnem krču in zlepa ni videti izhoda, mediji, vsaj nekaj resnih, pa so v klinču ali pat poziciji, ker se pač bojijo za svoj obstoj, bojijo in ne borijo.
Naša država bo predsedovala Evropski uniji naslednjih šest mesecev, a že zdaj rušimo mostove in se kregamo z vsemi.
O parlamentu pa ne bi izgubljal časa in besed, saj se je pri izbiri ministra za pravosodje pokazala vsa preračunljiva podoba kar nekaj od ljudstva izbranih poslancev.
Petkovi protesti so nekakšen ventilček za zmanjševanje političnega nesmisla in pritiska, vendar prve, poštene in dobro obiskane parlamentarne volitve bodo, vsaj upam, postavile stvari na svoje mesto.
Pa še to, za prihajajoče volitve sem naročil majico z napisom 75 % in plus.
Branko Đukić, Straža