Zato je nemogoče razumeti, h kakšnemu sodelovanju poziva predsednik države. Ali je mnenja, da je povezovanje s strankami, katere predsednik islam javno označi za zaostalo religijo, del demokracije? Se mu zdi potrebno vzpostavljati dialog s politično stranko, katere predsednik javno označi novinarko za prostitutko, njegov podmladek (državni sekretar za nacionalno varnost) pa za pijanko? Nenehno pozivanje k povezovanju postane še bolj skrb zbujajoče, ko pogledamo člane novo nastale tiskovne agencije, v kateri se nahaja član SDS in državni sekretar v kabinetu predsednika vlade Vinko Gorenak. Politik, ki se mu je zdela izjava o CSD kot »leglu feministk, nedof... zafrustriranih žensk« tako simpatična, da jo je delil na svojem tvitu, bo v tej agenciji sodeloval z ljudmi, ki trdijo, da ženske »nimajo jajc za ukrepanje; gospodar jim mora dati kompas«; osebami, ki še vedno iščejo dokaze za holokavst; in tistimi, ki trdijo, da je LGBT ideologija, škodljiva za slovenske družine.
So torej pozivi k dialogu in sodelovanju, o katerih tako veliko govori Borut Pahor, pa tudi poslanci strank SDS, NSi, SMC, SNS in DeSUS, pozivi k podpori in legitimiranju seksističnih, nacionalističnih in rasističnih politik in ideologij? Naj se predsednik države Borut Pahor javno opredeli do teh političnih stališč in naj pojasni, ali se mu zdijo takšne ideologije, ki jih javno zagovarjajo nekateri člani vladnih političnih strank, sprejemljive? Ali je mnenja, da moramo članom novo nastale tiskovne agencije – kjer, ponovimo še enkrat, je tudi državni sekretar predsednika vlade – pomagati iskati dokaze za holokavst? Jim moramo mogoče dokazovati, da so Afričani pametni in da ženske ne potrebujemo gospodarja?
Tišine, ki spremlja politično načrtovano zastrupljanje družbenega ozračja in s tem ustvarja vedno večjo represijo in sovražnost, seveda ni mogoče razumeti drugače kot pritrjevanje razraščanju in utrjevanju ksenofobnih politik. S tem očitno nimajo nobenih težav tudi poslanci strank SMC in DeSUS, politično mrtvih strank, ki se sicer še na vso moč trudijo prikazati kot demokratične. Ob vseh političnih aferah in sovražnih napadih, ustrahovanjih in samovoljnemu delovanju, poslanci SMC ostajajo zvesto tiho, poslance DeSUS pa najbolj skrbi, da jih bo kdo imel za ekstremno opozicijo, čeprav jih nihče nima niti za opozicijo, še predsednik vlade ne.
Pozivanje k dialogu in sodelovanju je ob tej politični tišini neizmerno arogantno in žaljivo do vseh ljudi v tej državi, ki že več kot eno leto opozarjajo na vedno bolj nevzdržne družbene in politične razmere: do novinarjev, žensk, kulturnikov, nevladnikov, muslimanov, migrantov, levičarjev, javnih uslužbencev in še bi lahko naštevali. Te pozivi k sodelovanju ne služijo nobenemu iskanju izhoda iz epidemije, temveč odpirajo prostor za razraščanje represije in nacionalizma. Ta vlada ni zgolj nazorno razkrila nevarnosti političnih idej in načrtov predsednika vlade in njegove stranke, temveč tudi oportunizem, politično omejenost in aroganco vseh ostalih političnih akterjev, ki to tako brezkompromisno podpirajo. Tudi predsednika države Boruta Pahorja, ki si sicer želi postaviti spomenik sprave, a se bo v zgodovinsko zavest mnogih vpisal zgolj kot populističen politik in podpornik strank, ki v to družbo prinašajo nevarne politične ideologije.
V današnjem političnem ozračju bi bilo veliko bolj pomembno, pa tudi pogumno, namesto praznih besed povezovanja in sodelovanja jasno povedati, kje so meje politično dopustnega in družbeno sprejemljivega delovanja.
Dr. Barbara Vodopivec, Ljubljana
