Že dalj časa se mi postavlja mučno vprašanje. Kako nam je v naši družbi uspelo ustvariti to klimo? S čim smo zdravniki prispevali k temu velikemu nezaupanju v nas? Kako je možno, da ljudje zaupajo bolj novicam v časopisu kot pa strokovnemu mnenju zdravnikov? Kako je mogoče, da se poklica zdravnik drži neki slabšalen prizvok? Da otroci zdravnikov raje zamolčijo, da so starši zdravniki?
Pot do tega, da postaneš zdravnik, je dolga in naporna – v šoli odličnjak, šest let študija medicine, šest let ali več specializacije, leta dela ponoči, čez vikende in za praznike, neskončna izobraževanja, ki se nikoli ne bodo nehala… V večini družbenih okolij po svetu so zato zdravniki cenjeni, njihov glas je slišan in ljudje jim zaupajo. Zakaj je pri nas drugače?
V taki družbi živimo. Egoistični. Negativistični.
Tudi zdravniki smo ljudje. Nezaupanje svojcev nas žalosti. Grožnje nas prestrašijo. V zdravljenje bolnikov vlagamo veliko. Kljub vsemu znanju in trudu včasih ne uspe. Včasih delamo napake. In zdaj po 14 mesecih dela v intenzivni, po več kot 600 bolnikih, oddelanih urah, ki jih ne znamo več prešteti, še vedno vztrajamo… Drug drugemu dvigujemo moralo in preštevamo rešena življenja. Večer
