Recimo razpis za ravnateljico šole. Prijavi se priljubljena profesorica, ki jo kolegi za to že nekaj časa nagovarjajo. Dobi njihovo 95-odstotno podporo, podporo približno polovice staršev (preostali so za protikandidatko), podpre jo tudi občinski svet. Nato sledi presenečenje. Na glasovanju sveta šole (le zakaj tajnem?), kjer imajo 5 predstavnikov učitelji, 3 starši in 3 občina, dobi samo 5 glasov, protikandidatka pa 6. Glasovalci, menda iz gnezda pripadnikov vladnih strank, niso upoštevali tistih, ki jih predstavljajo, kar ni ravno demokratično, kajne. Poleg tega so za večino (?) bodočih kolegov moteče »izvoljenkine« osebnostne lastnosti, zaradi katerih bo z njo težko sodelovati.

Pa se preselimo v državni zbor. Vladajoči so »kraljico vseh politik« spremenili v zlobno pošast, ki žre strokovnjake, ki jih potem nadomestijo z manj primernimi in manj sposobnimi kimavci. Take potrebujejo tudi za nove ministre, dokaz sledi. Če le gre, onemogočajo napredovanje ljudem, ki jim niso po volji. Si že izmislijo razloge, kot so si jih za delegirane evropske tožilce. Če imate svoj simpatični živčni sistem kolikor toliko pod kontrolo, se lahko o tem prepričate. Med spremljanjem različnih sej v parlamentu.

Mandatno-volilna komisija: predlog za imenovanje Stanke Živič na mesto vrhovne sodnice in mag. Aleksandra Karakaša na mesto vrhovnega sodnika. Skupaj s poslanci se učim, kako sodni svet izbere kandidate. Njihovo delo (ki predstavlja obravnavo stotine primerov in ne samo tistega, ki bolj odmeva v javnosti) spremljajo več let in na tri leta jih ocenjujejo. Poslanci SDS, SMC, Jelinčič, NSi (Horvat), DeSUS (Jurša, Hršak) pa tega nočejo razumeti in sodnikom sporočajo: »Pazite, kako sodite 'našim' ljudem. Če nam sojenje ni všeč, ne boste napredovali!« SDS še ugotavlja, da v sodstvu ni samorefleksije, in sodni svet poziva: »Izbirajte primerne kandidate!« Se tudi vam zdi perverzna taka poslanska omnipotenca? Se tudi vam zdi nezaslišano, da jih vodijo subjektivni pogledi in zamere? Sodnice menda ne podpirajo zaradi povezave z »zadevo Novič«, sodnika Karakaša pa že drugič blatijo in ne podpirajo zaradi kratenja Kanglerjevih človekovih pravic, pa niti dobro ne vedo, zaradi česa naj bi jih kratil. Pri tem se sklicujejo na dr. Cirila Ribičiča. Dr. Ribičiča sprašujem, ali res soglaša, da mag. Karakaš, akademik, 15 let višji sodnik, zaradi ene napake (če je bila) ni primeren za vrhovnega sodnika, ali zlorabljajo njegovo ime.

Istega dne se je na seji odbora za pravosodje, kjer se je predstavil ali, bolje, se ni predstavil kandidat za pravosodnega ministra Marjan Dikaučič, še bolj pokazala vsa dvoličnost koalicijskih poslancev. Več kot uro je bral napisano leporečje, ki o njem ni povedalo ničesar, niti o veriženju njegovih slamnatih podjetij niti o zadnji zaposlitvi. Tudi ni potrdilo njegove primernosti, sposobnosti in ugleda za vodenje ministrstva. Čeprav Jožef Horvat rad pomodruje, da so »informacije bistveni element v procesu odločanja«, ni njihova odsotnost koalicijskih poslancev v tem primeru prav nič motila. Zanje je očitno, vidno iz razpravljanja in glasovanja, za tako funkcijo primeren skoraj vsak, tudi človek, ki mu zaradi pomanjkanja vodstvenih (in strokovnih?) izkušenj ni uspelo postati notar ali direktor zdravstvenega doma. Pravosodni izpit, ki ga je izpostavila SDS kot njegov super dosežek, pa res še ne pomeni jamstva. Ogorčena opozicija ni dobila zadovoljivih odgovorov. Še najpomembnejšemu vprašanju, kakšno stališče ima o neimenovanju delegiranih evropskih tožilcih, se je izognil in s tem potrdil vlogo Janševe marionete.

Zadnjo besedo je imel državni zbor in 44 proti 41 potrdil spornega Dikaučiča za ministra. Zmago avtokracije so s svojo taktiko omogočili poslanci DeSUS. Tako kot že večkrat prej so bili v razpravi kritični, pri glasovanju pa kot običajno poskrbeli, da niso »izdali« Janše in svojih financ. Vse skupaj je res dobra popotnica za tridesetletnico.

Polona Jamnik, Bled