Ko kače padajo z neba

Pred vsako vojno padajo kače z neba, a ljudje jih ne vidijo. Ko začutijo njihov ugriz, je prepozno. Možak, ki mi je pred petindvajsetimi leti navrgel to misel, sedeč pred svojo na pol porušeno hišo v naselju blizu Sarajeva, obdanem z minami in posmrtnimi ostanki, je bržkone že pokojni. Odtlej so zrasle nove generacije, vojne travme počasi bledijo, spomin na to, kaj je vojno spočelo, prav tako. Ljudje, ki so preživeli strašne stvari, kot julija 1995 sedemnajstletni Nedžad Avdić, ki mu je uspelo ranjenemu zbežati z morišča ob Brani crvenog mulja pri Petkovcih, so se pobrali do te mere, da lahko o tem govorijo in pišejo. Avdić je s sestro napisal knjigo Ja, haški svjedok, njegovo srhljivo izkušnjo je v sobotnem Objektivu popisal Uroš Škerl Kramberger. In reportažo sklenil s pronicljivo mislijo, ki jo je vredno še večkrat ponoviti: »Vojne se zakotijo v lažeh. Iz resnice izhaja mir.«