Ameriški politični raziskovalec dr. L. W. Britt je že leta 2003 raziskal sedem nedvomno fašističnih režimov: nacistično Nemčijo, fašistično Italijo, Francovo Španijo, Salazarjevo Portugalsko, Papadopulosovo Grčijo, Pinochetov Čile in Suhartovo Indonezijo z namenom ugotoviti, ali imajo kakšne skupne značilnosti, pa čeprav se med seboj razlikujejo. V članku Fascism Anyone jih je strnil v štirinajst točk (v oklepaju primeri v Sloveniji):

1. poudarjanje pomembnosti lastne nacije (njenih simbolov ob zaničevanju drugih, na primer rdeče zvezde, zapiranje v svojo nacionalnost, antiinternacionalizacija, nošenje posebnih uniform; neki poslanec SDS je zahteval »prave« Slovence za župane, sploh pa za odločujoča mesta na državni ravni);

2. ignoriranje in omalovaževanje pomena človekovih pravic v imenu »višjih« ciljev (od počasnosti sodstva do legitimitete groženj, predvsem s tvitanjem);

3. iskanje sovražnikov in grešnih kozlov v imenu poenotenja (migranti, Kacinovi »krivci« za vztrajanje epidemije);

4. poveličevanje vojske, militarizacija družbe, za vojsko se vedno najde denar (varde, za vojsko 800 milijonov, za starostnike pa figa);

5. napadalen seksizem: moški je več kot ženska, homofobija je zakon;

6. kontrola nad mediji (Simonitijev predlog, vzvišenost Urbanije);

7. obsedenost z nacionalno varnostjo, vnašanje strahu pred vsem tujim (Grims o migrantih, ki da so posiljevalci, prenašalci bolezni, lopovi…);

8. zlizanost verskih in političnih elit, discipliniranje ljudi z verskimi dogmami (Cerkev pridobiva mestoma celo pomembnejšo vlogo kot civilni državni organi);

9. zaščita korporativnih politik in moči kapitala (odpuščanja v imenu dobičkonosnosti);

10. zatiranje delovne sile oziroma delavskega razreda (mobingiranje sindikalistov);

11. zaničevanje, preziranje, zametovanje intelektualcev in umetnikov (znanost in umetnost vrzimo trgu kot gladiatorje levom);

12. obsedenost s kršitvami zakonodaje in kaznovanjem (pravni totalitarizem, proslule kazni za 400 evrov);

13. objestno kadrovanje po poznanstvih in korupcija (že kar samoumevno, ni važno, ali kaj zna, važno je, da je »naš«);

14. volilne prevare (o njih govori le Janša, nihče drug).

Göringova metoda deluje tako v monarhiji, komunizmu, kapitalizmu kot fašizmu. Vlade imajo nalogo, da ljudi prestrašijo, jih držijo v strahu, ki ga stopnjujejo, nato pa postopoma, korak za korakom, dosežejo, da ljudje naredijo prav vse, kar oblastniki hočejo. Ljudje se spremenijo v ovce.

Kosti, ki jih ljudstvo gloda (stvari, ki mu odvračajo pozornost od vladnih skrivnih načrtov), je toliko, da ne bi prišel do konca. Menda bralci znate najti skupne značilnosti posamičnih »afer« in mi jih ni treba naštevati. Saj veste, kako na dolgo in široko se s takimi primeri ukvarjate (na primer z neenako obravnavo glede epidemioloških prekrškov navadnih občanov nasproti vladnikom). V resnici so oni prvorazredni državljani (übermensch), vsi drugi pa smo drugorazredni. Stvarno grožnjo (epidemija, če je ne bi bilo, bi si izmislili kaj drugega) nategnejo v grozljive proporce, pa smo ljudje kot ovce (Göring).

Slovenija mora zato biti še dolgo najslabša, da bo ljudstvu ovčja ubogljivost prišla v meso in kri. Doživljati, kako dva milijona ljudi poslušno uboga na vsak tvoj migljaj, je kot vleči v nos bele črtice. Če bi bilo res tako slabo stanje epidemije, se tudi oni ne bi tako brezskrbno obnašali, saj je covid zelo resna življenjska grožnja.

Uroš Blatnik, univ. dipl. psiholog, Ljubljana