Verjetno velika večina državljanov Slovenije ni pričakovala takšnega razvoja države, ko smo danes popolnoma razdeljeni, vendar ne na dve polovici, kot trdijo v SDS, temveč je takšno razmerje bolj verjetno 80 proti 20 odstotkov. Teh 20 odstotkov pa nam danes vlada s trdo roko, bolje rečeno, vlada nam en sam človek, imenovan Veliki vodja, ki mu sledi horda zvestih podložnikov. Preostala velika večina državljanov pa bolj ali manj pasivno spremlja, kam drvi ta država, ki je že od leta 2004, ko smo vstopili v EU, in je prišla na oblast prva Janševa vlada, skrenila na tir, na katerem nikakor ni nemško-francoski vlak.

Zgrešili nismo samo vlaka, temveč tudi postajo. Slovenija je pristala v objemu evropskih antidemokratov in diktatorjev. Razprodali smo premoženje tujcem, vse bolj postajamo podnajemniki v lastni državi. Razvojno smo zaostali za primerljivimi državami EU. Demokratični standardi so porušeni, ustava in človekove pravice so popolnoma zrelativizirane. Socialna neenakost je vse večja, revščina trka na vse več vrat, zdravstvo postaja privilegij bogatih, starejši so porinjeni v socialni geto. Mladi se izseljujejo, ker v domovini ni prihodnosti. Še veliko zgrešenih ciljev bi se dalo našteti, vendar zaradi pomanjkanja prostora bodi dovolj.

Zanimivo bi bilo videti kakšno analizo in primerjavo razvoja Slovenije v tridesetih letih, in sicer za obdobje prejšnje države 1945–1975 in današnje samostojne Slovenije 1991–2021. Za izhodišče takšne primerjalne analize bi lahko bil javni dolg Slovenije – leta 1991 je bil 18 odstotkov BDP, danes pa je kar 81 odstotkov BDP. Dolg države se je relativno povečal skoraj za petkrat, torej današnja Slovenija živi na tuj račun. Verjetno bi lahko na univerzah razpisali diplomske in tudi doktorske naloge na temo »primerjava razvoja socialistične Slovenije in kapitalistične Slovenije«. Upam, da bo ta pobuda naletela na ugoden odziv na kateri od univerz. Seveda pa dvomim, da bo Nova univerza sprejela to pobudo, ker ideologom tipa Jambrek to pač ne bo pogodu. Mogoče pa le, in bodo zopet ponaredili analize v stilu njihove raziskave o medijih v Sloveniji, ki jo je naredil kar univerzitetni podmladek SDS.

Ta oblast za svojo podstat ustanavlja in financira privatne univerze, ki ne izpolnjujejo kriterijev za visoko šolstvo. Diplome štancajo za kadre, ki zasedajo odgovorna mesta v državni upravi in ministrstvih. Zato ni čudno, da od teh ljudi velikokrat dobimo analize, ki ne držijo vode po nobenem strokovnem kriteriju. Nekaj podobnega se dogaja tudi s Statističnim uradom Slovenije (Surs), ki objavi podatek, da je bila v Sloveniji leta 1991 povprečna neto plača 43 evrov (10.322 tolarjev), vendar je očitno tečaj tolar – evro vzet iz leta 2007, ko smo prevzeli evro. Torej, uporabljen je menjalni tečaj 16 let kasneje, ko smo fiksirali en evro na 239,64 SIT. Pri tem Surs ne upošteva šestnajstletne visoke inflacije, ki ta podatek popolnoma izkrivi. Če bi takrat res imeli samo 43 evrov povprečne plače, bi ljudje umirali od lakote. Kot se spomnim, pa smo tedaj lahko jedli celo sadni jogurt. Žalostno pa je, da so mediji nekritično navajali ravno ta podatek o povprečni plači 43 evrov, seveda, ker večja laž bolj pritegne pozornost. Takšna analiza je absurd, bojim se, da je to tudi rezultat političnega kadrovanja na Sursu, ki si upa s takimi podatki priti v javnost.

Kot je uvodoma navedeno, bi Slovenija potrebovala inventuro razvoja zadnjih tridesetih let, vendar se bojim, da bodo razne ekspoziture SDS in Surs manipulirali s podatki in prirejali rezultate.

Gorazd Cuznar, Črnomelj