Vsaj dva razloga sta za naše zagate v povezavi s starostjo. Elektronske naprave, ki se jim vse bolj podrejamo, jim zaupamo in se nanje zanašamo, so nas oropale veščine opazovanja, ki je ključnega pomena pri spoznavanju zakonitosti staranja. Strah in nelagodje zaradi minljivosti pa nam še dodatno meglita pogled. Zato je pomoč, ki jo ponujamo starostnikom, pogosto neustrezna. Ko se bomo glede njihove oskrbe ponovno znašli v zagati, se spomnimo preprostega pravila: značilnosti starostnikov in otrok so podobne. Značilnosti otrok in mladostnikov poznamo dobro. Do mladosti nimamo predsodkov.
Primerjajmo. Funkcionalnost otrok je sprva nizka, zato potrebujejo veliko naše pomoči, preden odrastejo. Funkcionalnost starostnikov usiha, tudi oni potrebujejo veliko naše pomoči ob koncu življenja. Otroci pojedo malo, podobno starostniki. Otrokom ne vstavljamo hranilnih cevk skozi nos v želodec, da bi pojedli več. Tudi starostniki hranilnih cevk ne potrebujejo. Otroci velikokrat padejo. Takrat jih objamemo, opazujemo, k zdravniku jih odpeljemo le, če je treba. Padajo tudi starostniki. Tudi oni potrebujejo najprej objem, ne potrebujejo vsi bolnišnice, ker so padli. Dojenčki ne razumejo naših besed, razumejo pa naš izraz na obrazu, nebesedno govorico. Tudi z oslabelimi starostniki se pogosto pogovarjamo le z nebesedno govorico. Otroci in starostniki se ne zmorejo odločati o vsem. Zato jim pri odločitvah pomagamo. Razvoja otrok ne moremo pospešiti, prav tako ne zavreti usihanja starostnikov. Otroci se rojevajo, starostniki umirajo. Preprosto, kajne?
Tudi za razumevanje Shararove analize umrljivosti med epidemijo covida-19 na Švedskem je potreben uvid v dejstvo, da krhki starostniki umirajo. Spoznali smo, da zaradi novega koronavirusa umirajo predvsem starostniki. Zato smo »zapirali« države in nosili obrazne maske. Švedi ne. Zadnjih dvajset let se umrljivost na Švedskem enakomerno znižuje. V gripoznem letu 2018/19 (definirano kot leto, ki se začne oktobra in se zaključi naslednjega septembra, da zajame celoten val gripe), gripoznem letu pred epidemijo covida-19, je bila epidemija gripe na Švedskem slabotnejša. Zato je umrlo 300 ljudi na milijon prebivalcev manj od pričakovanega. V gripoznem oziroma covidnem letu 2019/20 (covid-19 je zamenjal gripo) pa je umrlo 364 ljudi na milijon prebivalcev več od pričakovanega. Presežek umrljivosti v covidnem letu 2019/20 ni bil le posledica covida-19, k presežku smrtnosti so prispevali tudi krhki starostniki, ki so leto prej preživeli, ker je bila tedaj epidemija gripe slabotna. Primanjkljaj smrtnosti 2018/19 je uravnotežila presežna smrtnost 2019/20. Dejansko je zaradi covida-19 na Švedskem v letu 2019/20 zato umrlo le 0,7 odstotka ljudi več od pričakovanega. Večinoma krhki starostniki. Presežna smrtnost je bila v državah s strogimi epidemiološkimi ukrepi bistveno večja.
Shararova analiza postreže z dvema zaključkoma. Prvič, »lockdowni« in ustrahovanje so kolosalna napaka številnih držav pri spopadanju z epidemijo covida-19 – povzročajo bistveno več žrtev kot novi koronavirus. Drugič, na umrljivost krhkih starostnikov nimamo prevelikega vpliva; ne umirajo zaradi okužb, temveč zaradi naravne zakonitosti življenja, ki se glasi: krhki starostniki umirajo. Virusi in bakterije niso sovražniki krhkih starostnikov, so njihovi prijatelji. Omogočijo jim, da umrejo z več dostojanstva. Kot starostniki bi hirali, z razobličenimi telesi, polni preležanin, v bolečinah in z nejasnimi mislimi, če jim virusi in bakterije ne bi pomagali končati življenja, ko je to še na meji znosnega.
Rezultati v Sloveniji opravljene raziskave o upanjih, ki jih imajo bližnji glede oskrbe njihovih družinskih članov z napredovalo demenco (osebe z napredovalo demenco niso zmožne premikanja, ležijo v postelji) potrjujejo, da imamo Slovenci glede starosti številne zagate. Svojci upajo in želijo, da bodo družinskim članom z napredovalo demenco pri vsakdanji oskrbi zagotovili udobje, ne le telesno, tudi psihično, duhovno in socialno. Ob poslabšanju zdravstvenega stanja, na primer ob pljučnici, pa večina svojcev upa, da bodo njihovi bolniki premeščeni v bolnišnico, z namenom pozdraviti pljučnico, pa čeprav vedo, da bodo zato trpeli. Zakaj pozabijo na udobje? Svojci bolnikov z demenco se že od postavitve diagnoze naprej spopadajo z negotovostjo: gre res za demenco ali zgolj za starost? Je diagnoza pravilna? Negotovost povzroča ambivalentnost. »To ni življenje, so kot posušene rastline,« razmišljajo svojci. V isti sapi dodajajo: »Ja, zdravljenje, seveda. Normalno, da to pričakujem, kajne?« Stiske, s katerimi se svojci pri oskrbi srečujejo, usmerijo njihova upanja in odločitve stran od udobja, k iracionalnemu podaljševanju življenja.
Strah. Izkrivljen pogled. Negotovost. Ambivalentnost. Stiske. Slabe odločitve. Odstrašimo se.
