Ned Beatty je v štirih filmskih desetletjih najraje igral v stranskih vlogah. Nekoč je dejal: »Biti zvezdnik pomeni, da postaneš nekakšen proizvod. Misliti moraš na gledalce, kar pomeni, da do neke mere postaneš predvidljiv. Paziti moraš, kaj počneš in kako se vedeš. Glavni zvezdniki svojega občinstva pač ne želijo presenetiti, jaz pa se najbolj veselim prav tega.« In točno to je storil, potem ko je 16 let nastopal v krajevnih gledališčih, med drugim v virginijskem mestu Abingdon in prestolnici Washington. Usedel se je na vlak in se odpeljal v New York, kjer je potekala avdicija za Odrešitev (1972), kultni film o štirih mestnih srajcah, ki jih napadejo lokalni kmetavzarji.

Želel je biti Bobby Trippe, torej tisti izletnik izmed četverice, ki ga v tem rečnem trilerju ponižujoče posilijo ob zvokih bendža. John Boorman mu je sprva menda dejal, da je vloga že oddana, a ko ga je britanski režiser nato videl na avdiciji, si je premislil. In Beatty je potem lahko v svojem filmskem debiju postal tisti, ki je ob Jonu Voightu, privezanem za drevo, poslušal tisti znameniti zlovešči: »Cvili kot prašič.« Jasno, filmskih ljubiteljev to ni le presenetilo, temveč jih je naravnost šokiralo. In tako je ob vstopu v Hollywood postal tisti, čigar imena si morda ni zapomnil vsak, so si pa pa zato vsi zapomnili obraz človeka iz enega najznamenitejših filmskih prizorov. »Ljudem, kot sem jaz, se pogosto zgodi, da jim nekdo reče: Tebe pa poznam, kje sem te že videl?« je kakšnih dvajset let pozneje razlagal ameriški igralec.

Najbolj zaposlen igralec v Hollywoodu

A to je bila za gledališkega igralca, ki se je rodil v Louisvillu, odraščal v Lexingtonu in nekoč sredi zvezne države Kentucky razmišljal, da bi postal duhovnik, vstopnica v svet filma, kjer je nato nanizal več kot 160 vlog, najpomembnejše v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Pri reviji Daily Variety so ga nekoč opisali kot najbolj zaposlenega igralca v Hollywoodu, sicer pa je bil Beatty prototip igralca, ki so mu režiserji dajali navidezno preproste vloge povprečnežev, nato pa so morali paziti, da jim ni zasenčil glavnih igralcev. Med drugim je v akcijski kriminalki White Lightning igral rasističnega šerifa, ki ga je pod krinko lovil Burt Reynolds, v prvem in drugem Supermanu z Genom Hackmanom spletkaril proti Christopherju Reevu, v Vseh predsednikovih možeh pa ob Dustinu Hoffmanu in Robertu Redfordu razkrinkaval republikance in Richarda Nixona.

Edino nominacijo za oskarja je sicer prejel za stransko vlogo v satirični drami Televizijska mreža. Za štiristranski govor je imel vsega en večer priprav, saj režiser Sidney Lumet ni bil zadovoljen s prvo izbiro za vlogo predsednika uprave Arthurja Jensena. Mlajši si ga bodo zapomnili tudi po tem, da je v animiranki Svet igrač 3 (2010) posodil glas vijoličastemu medvedu Lotsu, še leto pozneje pa je bil v Rangu glas župana. V svoji dolgi karieri je sodeloval tudi s Stevenom Spielbergom (Nora invazija na Kalifornijo), Johnom Hustonom (Wise Blood) in Robertom Altmanom (Nashville). Zaigral je v še več televizijskih serijah, na primer v priljubljeni ameriški policijski nadaljevanki Umor: Življenje na ulici in komični seriji Roseanne, v kateri je bil v šestih epizodah oče lika, ki ga je upodobil John Goodman. Na malih in velikih zaslonih je ostal aktiven do leta 2013, za vlogo v predstavi Mačka na vroči pločevinasti strehi pa je leta 2004 prejel nagrado drama desk.

V zasebnem življenju je bil štirikrat poročen, nazadnje leta 1999 s Sandro Johnson, za sabo pa pušča tudi osem otrok. Igralčeva agentka Deborah Miller je sporočila, da je umrl naravne smrti, obdan z družinskimi člani in prijatelji v svojem domu v Los Angelesu.