O inflaciji imajo ljudje zelo širok spekter mnenj. A razčistimo nekaj že na začetku: napovedovanje inflacije je eno izmed najbolj tveganih početij. Tudi tokrat oba tabora – tisti, ki menijo, da je prehodne narave, in tisti, ki verjamejo, da smo zakorakali v obdobje daljšega obdobja višje inflacije – navajata zelo trdne argumente. Dejstva so naslednja: ohlapna denarna politika s pospešenim tiskanjem denarja in nizkimi obrestnimi merami je osnova za višjo inflacijo. Denarja je ogromno in ga je enostavno ustvariti; dobrine malo težje. A kdaj in kako se to manifestira, ostaja odprto vprašanje. Ohlapno denarno politiko imamo že dobrih 12 ali 13 let, vse od finančne krize 2008/2009 dalje, a inflacije ni bilo. Korona je k temu dodala logistične izzive in z zapiranji javnega življenja povzročila neravnovesja in pomanjkanje materiala, polproizvodov in tudi končnih dobrin v posameznih segmentih. Povpraševanje pa ostaja ali narašča zaradi spremenjenih navad porabnikov. To vodi v višje cene. Zaradi negotovega okolja so podjetja zadržana pri novih investicijskih ciklih in širitvi proizvodnje, kar spet ne prinaša zapolnitve dodatnega povpraševanja. Državne intervencije in ukrepi s seboj prinašajo rast cen mnogoterih vhodnih surovin in končnih produktov. Zelena energija je za naš planet nujna. Treba pa je sprejeti dejstvo, da bo dražja. Včasih precej dražja. Povpraševanje po surovinah in materialih zaradi rasti svetovne ekonomije narašča. Vsaj pri rudnikih je tako, da delež kakovostne rude počasi upada: za tono bakra ali železa iz istega rudnika je treba prekopati vse več zemlje. Zadnja leta, tudi zaradi okoljevarstvenih nasprotovanj, spoštovanja staroselcev in vseh ostalih zahtev, ki jih postavljamo kot moderna družba, podjetja niso vlagala v širitev proizvodnih zmogljivosti. Vemo, kaj se zgodi s ceno, če naraščajoče povpraševanje trči ob konstantno ali celo padajočo ponudbo. Še bi lahko naštevali razloge, zakaj je v prihodnosti inflacija neizbežna. Po mnenju nekaterih precej višja. A tako razmišljanje je nevarno.
Inflacija je zelo izmuzljiva »žival«. Pride, ko je nihče ne pričakuje; ko se enkrat pojavi, pa jo je še težje kontrolirati. Ko se inflacija vgradi v pričakovanja ljudi in dobimo inflacijska pričakovanja, je boj z njo še zahtevnejši. Slovenija se je bojevala skoraj 15 let, da je ta pričakovanja spravila na znosno evropsko raven in leta 2007 projekt zaključila z vstopom v evro. Po drugi strani pa je ECB več kot desetletje posvetila boju z deflacijo, ko je bila inflacija zelo skromna. Ljudje niso želeli trošiti, ampak zgolj varčevati. Zato je na tej točki za varčevalca oziroma vlagatelja pomembno, da ga inflacijska razmišljanja ne zavedejo pretirano v eno ali drugo smer. V trenutkih negotovosti je potrebna razpršitev in s tem stava na obe strani. Močna inflacija lahko hitro požre bančne prihranke, kjer imamo Slovenci velikansko večino naših prihrankov. Po drugi strani pa je v okolju visokih vrednotenj vložiti vsa sredstva v tvegane naložbe, ki bi prinašala vsaj delno zaščito pred inflacijo, enako nespametno. Enostavno ne vemo, kako se bodo stvari obrnile. Gotovo je le, da bo inflacija čez poletje in v začetku jeseni precej višja kot v preteklosti. Ali se ta gibanja lahko nadaljujejo v pozno jesen, pa je prerokovanje. Uporaba besed prerokovanje in varčevanje v istem stavku se le redko konča dobro.
