Skoraj najboljša izmed možnih rešitev

Uprizoritev Bernsteinovega Kandida, ki je nastala v koprodukciji Slovenskega komornega glasbenega gledališča, Akademije za glasbo in Cankarjevega doma, razumem predvsem kot izkaz, kaj je mogoče na področju opere postoriti z malo denarja, a združevanjem sil, in kot iniciacijo mladih, prihodnjih umetnikov v svet opere. Pri tem je bila odločitev za Bernsteinovega operetnega križanca gotovo posrečena – delo, ki pri nas še ni bilo izvedeno, je slogovno, formalno in žanrsko v svoji eklektični premešanosti razpeto med izrazito lahkotnejše tone in tudi povsem resne poante, med izvajalsko hvaležnim in tudi poudarjeno virtuoznim, zaradi česar se zdi kot naročeno za mlade izvajalce. Bernsteinov Kandid je šel sicer skozi številne faze – od muzikala do operete –, ki se zde kot nekakšna ponazoritev skladateljevega osnovnega prepričanja, da je ameriško glasbeno gledališče še v procesu razvoja, ki naj v končni fazi pripelje do tehtnega umetniškega dela. Prav takšen proces zaznamuje genezo dela – Kandid kot muzikal ni prepričal, saj je širše zanimanje ves čas krnila močnejša filozofska podstat dela, medtem ko se zdi, da so višje umetniške pretenzije zaustavljale glasbene točke, pogosto ukrojene revijalno. Toda takšen eklekticizem je bil gotovo intendiran in je izviral iz Bernsteinovega naivnega prepričanja, da je mogoče tudi v »nižjem« žanru spregovoriti o »velikih« temah ali še drugače, da je na Broadwayu, temu tipičnemu kapitalističnemu pogonu kulturne industrije, mogoče z uspehom predstaviti zgodbo, ki prek Voltaira v resnici biča sočasni totalitarizem »mcchartizma«.