Po pogrebu smo še malo poklepetali o njem. Spomnili smo se zgodb, ki jih je Franta večkrat pripovedoval. Ne samo o Menini planini. Največkrat je pripovedoval zgodbo o svoji učiteljici Ani Gale. O njej je vedno govoril z globokim spoštovanjem. Prav ona mu je vsadila v srce ljubezen do domovine, do slovenskega jezika, do našega naroda. Učiteljico Ano so, kot simpatizerko OF, leta 1942 zverinsko mučili in ubili belogardisti iz Šentjurija. Med njimi je bilo tudi nekaj njenih učencev. Ta dogodek je Franto močno prizadel. Svojo učiteljico, široko razgledano in izobraženo intelektualko, ki jim je z neskončno predanostjo delila znanje in ljubezen do domovine, so ubili kot tolovajko. Tako so belogardisti in domobranci pravili borcem NOB. Odpustke po tem junaškem dejanju jim je širokogrudno delil šentjurski župnik. Morda je kateri od teh njenih učencev po vojni končal pod Krenom.

Žrtvam, slovenskim domobrancem, pobitim pod Krenom, se je letos spet poklonil ves državni vrh. Vence so slovesno položili predsednik republike Slovenije Borut Pahor, predsednik vlade Janez Janša in drugi. Prisoten je bil tudi celoten vrh slovenske katoliške cerkve. Žalno mašo je daroval nadškof Zore. Prav. Lepo. O mrtvih vse dobro.

Ostal je le droben, grenak priokus, gospod predsednik Pahor. Pred slovesnostjo na Krenu sta s predsednikom vlade, kar tako, mimogrede, hinavsko, položila še venec v Smrečju pri Turjaku, kjer so domobranci 4. maja 1945 postrelili odbor OF mesta Ljubljane s predsednikom dr. Vitom Kraigherjem na čelu. Nesmiselno dejanje, ki ga ni mogoče razložiti z ničimer pametnim, razen kot brezupno dejanje poražencev, da bi pokazali svoj pravi obraz. Nekako takole: »Tako, da boste vedeli. Mi to lahko naredimo. In smo.« Čez nekaj dni, 8. maja 1945, je Velika Nemčija podpisala brezpogojno vdajo. Z vsemi. Le pri nas je trajala vojna še do 15. maja. Med tistimi, ki te vdaje niso in niso mogli sprejeti, so bili tudi mnogi fantje, ki so pozneje žalostno končali pot pod Krenom.

Ob dnevu spomina na mrtve na grobu učiteljice Ane gori skromna svečka in leži spominski venec ZZB. Maše zanjo ni daroval nihče. Tudi za druge borce NOB ne, pa jih je bilo precej vernih.

Od legendarnega borca Frante smo se dostojno poslovili prijatelji, soborci, veterani, nekdanji sodelavci. Manjkali ste le vi, gospod predsednik republike Borut Pahor. Prišli bi lahko vsaj kot navaden državljan, tako kot ste se nam predstavljali pred volitvami. Vsi bi vas bili veseli. Tako pa ostane grenka misel, da morda Frantovih petsto rešenih soborcev z Menine, njegova štiri vojna leta in ustvarjalno delo po vojni niso bili vredni vsaj vaše rože.

Lani se je za vedno poslovil narodni heroj Albert Gruden - Strela, vodja obveščevalnega centra 9. korpusa, tistega korpusa slovenske vojske, ki je osvobodil Trst, Gorico in Istro. Tudi od njega in zadnje herojinje Olge Družine smo se poslovili skromno, dostojno v tovariškem krogu. Tudi tam smo vas pogrešali.

Dušan Kaplan, Ljubljana