Državo se seveda da upravljati na več načinov. Pri nas se je, žal, uveljavil najbolj butalsko demokratični, ko je lahko vsakdo vse, predsednik ali minister ali vodja stranke ali česar koli. Za vsako poklicno dejavnost se ljudje izobražujejo, študirajo, se uvajajo, jih sprejemajo na preizkušnjo in tudi odstavljajo, če ne ustrezajo, le za vladanje to ne velja. Samo pri nas lahko pride poslanec Branko Grims ali minister Tonin na televizijo in ve čisto vse, si vzame čas, kolikor se mu zdi, da mu pripada, ne glede na pravico drugih, da tudi povedo svoje mnenje. Pa to so obrobne marnje. Huje je to, da kdor koli se bo še spomnil, da bi nam vladal, lahko gre in kandidira z možnostjo, da bo izvoljen. Nobenih garantnih pisem mu ni treba predložiti, nič potrdil, kaj vse je v svojem življenju že napravil velikega in dobrega in modrega, da bi lahko pokazal in rekel, evo, to sem jaz.

A ne gre za posameznike, sodobno državo upravljajo poklicne garniture, ki znajo več, kot je treba, ne pa da jih v pismih bralcev opozarjajo državljani, o čem nimajo pojma. Grdo rečeno. A takšen kader se lahko skoti samo v strankah z ad hoc programi, kjer ni jasnih usmeritev, programov, kaj hočejo spremeniti, in kako bodo to spremenile, da bo boljše, ne slabše. Ne morejo pa potem v državnem zboru izvoljeni poslanci pametovati vsak po svoje in ne glasovati za tisto, za kar so bili izvoljeni. To je norost, je totalna anarhija, ne pa demokracija. Takšne bi morali nemudoma odpoklicati, ne pa da imajo še vedno možnost, da lahko sami sebi izglasujejo zakone, če hočejo, da je vse lepo in zakonito.

Državljani volilci smo pač razslojeni, kot so povsod drugod, samo kapital govori povsod isti jezik, v katerem je povsod na prvem mestu dobiček, vse drugo lahko počaka. Politične stranke pa naj bi zastopale voljo različnih socialnih skupin z različnimi materialnimi interesi in svetovnonazorsko različnih prepričanj. Imamo bolj dobrosrčne in tudi manj razumevajoče, bolj ali manj kulturne, bolj ali manj prilagodljive itd. itd. – vsi pa z enako pravico, da so takšni, kot so. To je njihova državljanska in človečanska pravica. Zato ne bi smelo biti stranke brez vsem razumljivega programa, katero usmeritev podpira in za katero stranka stoji ali pade.

Zdaj pa nazaj k levici: nekoč, v prejšnji državi, partijsko ukalupljena stranka, nato postopoma odpirajoča se, ne vemo, kje bi bili danes, če bi se proces sproščanja s tako naglico nadaljeval. Zagotovo pa ne bi bili v takšnih škripcih in v tako velikanskih dolgovih ter na vse strani razprodani. Verjel bom samo še vladi in strankam, ki bi nam vrnile državo, kakršna je zapisana v ustavi. Ki bo znala napraviti načrt, ki ga ne bodo sesuvali v vsakem pismu bralcev, ampak bo podprt z znanjem, ki ga imamo odrinjenega nekam na rob smetišča, in v katerem bo jasno povedano, kaj in do kdaj in kako bo kdo to izvedel ali kateri ljudje z imeni in priimki bodo to izvedli, na koncu pa ti isti stopili pred volilce in jim tudi brez laži poročali, kakšen je rezultat njihovega dela. To je najmanj, kar bi morali volilci od njih zahtevati.

Kako bo SD to uredila, ne da bi se odrekla svojemu neslavnemu prenovitelju oziroma prenoviteljem, nimam pojma. Kot ga tudi nimam, kako se bodo oni še bolj levi levičarji znebili svojega neprebavljivega besednjaka in navad iz časov ortodoksnega komunizma in se tudi v razmišljanju in govorjenju prilagodili sodobnim volilcem. Ne da se venomer gostovati pri gospoda Marxu, čeprav je vedno bolj res, kar je napisal.

Milan Maver, Ljubljana