»Rada bi imela tri velike vloge. Eno v gledališču. In to v poštenem gledališču. Eno v filmu. In to v zaresnem filmu. In eno na TV. Ta naj bo že kakršna koli, saj je vedno zanič. Rada bi imela stalen angažma. Ampak v pravem gledališču ali pa naj vse skupaj vrag pobere!« Tako je 16. januarja 1962 v svoj dnevnik zapisala Alja Tkačev (1934–1991), že iz tega kratkega odlomka pa je mogoče občutiti strastno, brezkompromisno osebnostno in umetniško držo ustvarjalke, ki se je v zgodovino slovenskega gledališča in filma vpisala kot »markantni igralski original«, kot jo opiše Primož Jesenko v spremni besedi k nedavno izdani knjigi Igralka s svinčnikom: izbrani dnevniki (1962–1991), ki je izšla v sozaložništvu Mladinske knjige in Slovenskega gledališkega inštituta.
Gre za izbor iz njenih dnevniških zapisov, ki so nastajali kar tri desetletja, zadnji med njimi le pet dni pred smrtjo, v njih pa skozi vsakodnevno beleženje dogodkov, poklicnih peripetij in pa intimnih razmišljanj z neobičajno močjo spregovarja o svobodi, samotnosti, pa tudi o odnosu družbe do umetnikov.
Izbor iz kar 183 zvezkov
Skozi čas je Tkačeva, sicer tudi pesnica, lutkarica, prevajalka, pa avtorica dramskih partitur ter ena prvih »igralk na svobodi« in soustanoviteljica več »alternativnih« gledališč, s svojimi dnevniki popisala kar 183 zvezkov (rokopise, ki jih je sama imenovala Tabu, hrani Slovenski gledališki inštitut). V knjigo, ki ima skoraj 500 strani in je nastajala dve leti, je vključena približno desetina tega zares obsežnega gradiva, skozi katero so se prekopavali, ga prepisovali in smiselno odbirali Mihael Glavan, Ksenija Kaučič, Staša Mihelčič ter Primož Jesenko, ki je delo skupaj z Nelo Malečkar tudi uredil.
»Alja Tkačev je dnevnike začela pisati pri 28 letih, ko je kot igralka in osebnost že vstopala v svojo zrelo dobo,« pripominja Mihael Glavan. »Vsebinsko lahko v teh zapisih razločimo tri pramene, ki se pogosto prepletajo – osebna razmišljanja, v katerih opisuje tudi svoj odnos do bližnjih, poklicne premisleke igralke in pa literarno ustvarjanje. Že zgodaj je namreč začela pisati poezijo in bila pri tem zelo uspešna, vendar smo lahko v knjigo vključili le majhen del tovrstnih zapisov.« Kot je dodal, je bilo pisanje dnevnika za Tkačevo, ki je bila gledališču povsem predana, umetniško pa izjemno ambiciozna, neke vrste terapija, saj je imela ves čas občutek, da pri svojem delu ne dobiva primerne potrditve; po drugi strani pa je njena »eksistencialna izpoved« vseskozi nastajala tudi z mislijo na morebitno objavo.
Odslikava nekega časa
»Zaradi obsežnosti gradiva smo morali narediti močno selekcijo, pri tem pa smo bili pozorni na to, kaj je primerno za javnost in kaj ne, sploh kadar govori o drugih ljudeh,« pojasnjuje Jesenko. »Kot oseba je bila namreč zelo iskrena, neposredna in poštena, kar pa ji ni bilo vedno v prid; podobno tudi njeni dnevniški zapisi mestoma zvenijo rahlo grobo. Izbor je zato nekakšna cenzurirana verzija Alje Tkačev, vendar se trudi, da bi čim bolj verodostojno naslikal njeno duhovno podobo.« Dnevniki tako razkrivajo intenziven značaj, osebo, ki niha med trenutki evforičnega optimizma in neizprosne kritičnosti, tako do sebe kot do okolja, in ki se obupu izmika z odmerki jedkega humorja. »Pogoste so spremembe razpoloženja, velika pričakovanja se izmenjujejo z velikimi razočaranji, na nekem mestu tako zase ugotavlja, da je 'hitro vnetljiva snov'. Tkačeva se je vsega lotevala s skrajno zagnanostjo in nenehno delala nove načrte, vendar pa ji ni nikoli uspelo dokončno najti mesta v svetu – če že kdaj, je svoj prostor našla prav v trku z njim.«
Skozi vse te iskrive zapise pa poleg njihove avtorice spoznavamo tudi zakulisje živahnega gledališkega in umetniškega okolja nekega obdobja ter prizorišča ljubljanskega družabnega življenja v 70. in 80. letih, ki jih danes ni več. »To je delo, ki ni le portret igralke, temveč tudi gledališča in sploh družbe tistega časa, nekakšna ubesedena gledališka zgodovina,« poudarja Mojca Jan Zoran, direktorica Slovenskega gledališkega inštituta.