Ko se sanje uresničijo

Urh Bauman ni eden tistih tekmovalcev v preskakovanju ovir, ki lahko za tekmo izbirajo med konji, katerih vrednost je od nekaj sto tisoč do več kot milijon evrov, kot tudi ni eden tistih, ki dajejo navodila svojim sodelavcem, kako naj trenirajo perspektivne petletne konje, ki se šele pripravljajo na tekme, kako sedemletnike, ki začenjajo svojo športno kariero, in tako naprej. Se pač ni rodil recimo v Nemčiji, kjer imajo nekaj tisoč konjeniških centrov, v katerih lahko vsako leto izbirajo med nekaj deset tisoč žrebeti in upajo, da bodo zrasla v tako imenovane konje grand prix. Ne, Urh Bauman, izjemen tekmovalec iz majhne Slovenije, si mora pač vsakega konja, s katerim tekmuje, »narediti« sam. Ga kupiti čim ceneje, potem pa z njim delati ure in ure, dneve, mesece in leta. Sam, brez številne strokovne ekipe. Pot do konja, sposobnega za tekme grand prix z višino ovir 160 centimetrov, je dolga, brez bližnjic. Kot majhen deček si je želel, da bi nekoč lahko kot gledalec šel na tekmo za svetovni pokal v preskakovanju ovir. Potem je upal, da bo nekoč lahko tekmoval v tem najzahtevnejšem tekmovanju v preskakovanju ovir. Da bo vsaj zaslutil čarobnost tekme najvišje ravni. Ampak je že tako, da je življenje včasih pravično in da se sanje včasih nekaterim uresničijo. V minulih letih je Urh sicer že dosegel nekaj dobrih uvrstitev na tekmah za svetovni pokal v preskakovanju ovir, ampak letos… Letos se je vedno uvrščal med najboljše, zmagal je na Portugalskem na turnirju za Grand Prix CSI, nazadnje pa tudi na tekmi za svetovni pokal. Prva slovenska zmaga na tem prestižnem tekmovanju. Da ne pozabimo – Urh Bauman in njegov devetletni holštajnski kastrat Larisal.