Le če bodo premagali stare ekspanzionistične težnje, bodo odnosi med Italijo in Jugoslavijo boljši
Beograd, 19. septembra (Tanjug) Podpredsednik zvezne vlade in minister za zunanje zadeve FLRJ Edvard Kardelj je odgovarjal na vprašanja dopisnikov France Presse in tržaškega lista »Corriere di Trieste«
Glede stališča naše vlade o reviziji mirovne pogodbe z Italijo je dejal, da je v mnogočem odvisno od razvoja medsebojnih jugoslovansko-italijanskih odnosov, zlasti pa od rešitve najvažnejšega vprašanja v naših odnosih z Italijo, namreč vprašanja Trsta. Revizija kakršne koli mirovne pogodbe more imeti pozitivni učinek samo v primerih, če izvira iz sporazuma vseh tistih sil, ki so neposredno prizadete s tako revizijo. Ako tega ne bi bilo, tedaj bi lahko revizija ohrabrila tiste sile, ki so odgovorne za agresijo v preteklosti.
Tovariš Kardelj je omenil, da je maršal Tito nedavno zelo jasno izrazil našo željo, da bi celo z žrtvami rešili sporna vprašanja z Italijo. Rešitev teh vprašanj bi odstranila mnoge vzroke nasprotij. Če pa ta vprašanja ne bi bila rešena, bi to popolnoma onemogočilo uresničitev tistega vzdušja medsebojnega miroljubnega zaupanja, brez katerega si ne moremo niti zamisliti, da bi utegnila biti revizija mirovne pogodbe z Italijo v Jugoslaviji pozitivno sprejeta. Pri nas bi utegnila biti dobro sprejeta le kot pozitivni rezultat spremenjenih odnosov v tem delu sveta, rezultat premagovanja starih ekspanzionističnih teženj proti jugoslovanskim narodom in ustvarjanja enakopravnih, dobrih sosednih odnosov med Jugoslavijo in Italijo.
Glede našega stališča do vprašanja STO je dejal tovariš Kardelj, da je znano svetovni javnosti, in v tem stališču ni spremembe.
Tripartitna deklaracija, t. j. zahteva, da se celotno STO priključi Italiji, nikakor ne more služiti kot temelj za sporazum. Nam je seveda jasno tudi to, da niti jugoslovanska zahteva, da se mora celotno STO priključiti Jugoslaviji, ne more v današnjem položaju biti temelj za tak sporazum. Očitno je torej, da morata obe vladi najti neko tretjo rešitev. To tretjo rešitev pa lahko najde samo dobra volja, medsebojno razumevanje in želja obeh vlad do sporazuma, a pri tem zlasti spoznanje, da se tu ne more ničesar doseči niti s pritiskom niti s hrupom, temveč le s konstruktivnimi napori na temelju realistične analize sedanjega stanja.
Sedanja politika jugoslovanske vlade v zvezi s tržaškim vprašanjem izvira iz želje, da se ustvarijo boljši odnosi med obema jadranskima sosedama in da se učvrste mirovni činitelji v tem delu Evrope. (…)
Na vprašanja dopisnikov glede sodelovanja naše države z Grčijo in Turčijo je tovariš Kardelj odgovoril, da je Jugoslavija zainteresirana na ohranitvi miru v tem delu sveta ter bo sodelovala pri tem delu z vsemi državami, ki so prav tako zainteresirane, da se mir ohrani in da se prepreči agresija. V tem smislu Jugoslavija aktivno sodeluje pri delu OZN od njenega začetka ter bo prav tako tudi v prihodnosti aktivno sodelovala pri vseh akcijah OZN, ki imajo za cilj utrditi mir in preprečiti agresijo. Jugoslovanska vlada pa ne namerava pristopiti h kakršnim koli regionalnim ali drugim paktom ali blokom. To seveda ne izključuje tega, da ne bi storili ukrepov, ki so potrebni za uresničitev sodelovanja z drugimi državami v primeru, če bi prišlo do sodelovanja. (…)
Želja po dobrih sosednih odnosih z Italijo obstoji pri nas neodvisno od konkretnega mednarodnega položaja iz preprostega razloga, ker je Italija naša soseda, mi pa želimo mir in prijateljstvo na naših mejah. Ta želja – ne glede na to, katero podlago ima – se ne more ustvariti za ceno, ki bi zahtevala nemogoče žrtve od našega ljudstva in katerih naše ljudstvo ne bi moglo razumeti in odobriti.
Italijani v Istri ugotavljajo: De Gasperi je odgovoren za protijugoslovansko gonjo
Reka, 19. septembra (Tanjug): Izvršilni odbor italijanske unije za Istro in Reko je poslal na podlagi pooblastila, ki ga je dobil na predvčerajšnji izredni skupščini predstavnikov Italijanov v Jugoslaviji, De Gasperiju protestno brzojavko. V brzojavki se izraža ogorčenost Italijanov v Jugoslaviji zaradi žaljive protijugoslovanske gonje, ki besni v Italiji, pri čemer je med drugim rečeno:
»Ta gonja ne otežkoča le ureditve nesoglasij med Italijo in Jugoslavijo, ki bi jih sicer lahko rešili z neposrednimi razgovori, upoštevaje pri tem medsebojne koristi, temveč tudi žali najbolj svetle spomine jugoslovanskih narodov in njihove velikanske žrtve v protifašistični vojni.
Ta gonja žali tudi ponos nas Italijanov, ki smo z orožjem v roki povrnili čast Italiji, čast, ki so jo omadeževala fašistična barbarstva na jugoslovanski zemlji. Tako stališče ogroža mir v Evropi in podpira vojnohujskaške smotre moskovskih imperialistov«.
Ljubljanski dnevnik, 19. septembra 1951
Vir: arhiv Dnevnika