Odšel je kot ena zadnjih živih prič zgodovine, ki jo nekateri na vsak način želijo spisati na novo. A za njim ostajajo tri njegove knjige, številni zapisani pogovori, radijski in televizijski intervjuji ter film Preboj. In nešteto spominov. Ni se bal povedati svojega mnenja, ki je bilo sicer kritično, a vedno prežeto z upanjem, ni se bal javnega nastopanja in ni skrival, da mu pozornost godi. Svoje misli je oblikoval jasno in preudarno, njegov spomin je bil fenomenalen: imena borcev, komandantov, enot, datumi, podatki, poteki bitk iz časa narodnoosvobodilne vojne – vse je bilo v njegovi glavi. Pa tudi imena pilotov, umetnikov, gospodarstvenikov, politikov in mnogih običajnih ljudi, ki so ga zaznamovali. V svojem skoraj stoletje dolgem življenju je bil sam priča mnogih pomembnih dogodkov in vse to znanje je do konca nesebično delil z drugimi. Za ljudi je bil legenda, navdih mnogim, človek s širokim nasmehom in izjemno karizmo.

Ljubil je likovno umetnost, ki je mehčala robove njegove vojaške ostrine, z literaturo si je širil obzorje, v dolgih razpravah se je naučil strpnosti in tolerance. Tolerance pa ni poznal, kadar je pogovor nanesel na to, kdo je bil zmagovalec in kdo poraženec v drugi svetovni vojni, o pravilnosti odločitve za samostojno Slovenijo in o mladini kot naši prihodnosti. Verjel je, da si bodo mladi znali izbojevati svoje pravice in svobodo, ko bo to potrebno. »Kaj bomo pa mi zapustili njim?« se je pogosto retorično spraševal ob razprodaji slovenskih podjetij. Zlomila sta ga prodaja letališča Brnik, ki ga je pomagal graditi in ga je vodil več kot deset let, in propad Adrie Airways.

Vrednote si je izoblikoval skozi življenje. Njegov prvi vzornik je bil oče, pokončen mož, Maistrov borec in vojaški godbenik. A ko je prišel čas za lastne odločitve, se je očetu odločno uprl, pri tej odločitvi ga nista omajala ne očetova in ne župnikova avtoriteta. Komaj polnoleten je odšel v partizane, zaradi česar je bila njegova družina izgnana v taborišče. A čutil je, da je dolžan braniti domačo zemljo in materni jezik. Ker jih je tako učila Ana Gale, njegova ljuba učiteljica v rojstnem Šent Juriju. Ta izobražena, razgledana in rahločutna ženska je vanj za vedno zasadila ljubezen do domovine, do slovenskega jezika in do ljudi. Bolečina zaradi njene grozljive smrti – leta 1942 so jo pobili belogardisti, nekateri med njimi so bili njeni nekdanji učenci – je ostala za vedno v njegovem srcu.

Osebnost, ki ga je najbolj zaznamovala in oblikovala, pa je bil Franc Rozman - Stane, legendarni partizanski komandant, ki mu je bil mladi Franta dodeljen kot kurir. Rozman je zanj postal in ostal junak. Od njega se je naučil spoštovanja ljudi, posebno soborcev in tega, da v nobeni vojni ne zmagaš sam. Spoštovanje in zaupanje pa si je treba priboriti z dejanji. Tudi tako, da jih ob povratku iz bitke najprej vprašaš, ali so se vsi vrnili živi. In da jih poznaš po imenih, kot je Stane po imenu poznal več sto svojih borcev. Te izkušnje svojega komandanta ni Franta nikoli pozabil. Kako se je počutil kot partizanski poveljnik, ko je petsto ljudi ždelo v snegu, obkoljenih z vseh strani, s slutnjo, da se bliža verjeten konec, a vendar z upanjem zrejo v svojega komandanta, ki se spopada z lastno stisko in nemočjo, je opisal v knjigi Past na Menini planini. Iz njihovega zaupanja in iz pesmi, ki se je razlegala med smrekami na zasneženi planini, je tisto noč črpal energijo za odločitev, da še enkrat poskusijo preboj. Rešili so se brez boja, z zvrhano mero sreče, a sreča pač spremlja drzne. In drzen je Franta bil.

Četudi prekaljeni borec in v Sovjetski zvezi izšolani vojaški pilot ter s pomembnimi vodstvenimi izkušnjami na največjih jugoslovanskih letališčih – se je uprl jugoslovanski vojski, ko so ga hoteli preoblikovali po svoje. Vojsko je zapustil, četudi se mu je obetal čin generala, in odšel z družino v negotovo prihodnost, kar se je izkazalo za pravilno odločitev.

Menina je zanj ostala simbol in on je simbol Menine, kjer bo čez slab mesec spet proslava. A Frante tam ne bo. Tudi mizo v njemu ljubem lokalu bodo zasedli drugi gostje, a njegova zapuščina ostaja v spominih in srcih mnogih ljudi. Tisti, ki smo imeli privilegij biti njegovi prijatelji in sopotniki, smo prepričani, da smo zaradi njega, njegovega optimizma in zapuščine tudi sami postali boljši ljudje.

Jožica Hribar