Sedaj je tudi jasno, da nas po še enem letu aktualne garniture na rednih volitvah čez eno leto čaka popolno družbeno in javnofinančno pogorišče, ki ga kljub zmagi na volitvah (ki pa nikakor ni zagotovljena!) ne bo več uspelo sanirati nobeni levosredinski koaliciji. Verjetno bi hitro razpadla v sporih okoli prisilnega kleščenja obsežnega proračunskega primanjkljaja, kar bi verjetno vodilo v nove predčasne volitve in/ali ponovitev aktualnega scenarija. Zato želim vsem deležnikom nedavnih protestov, pa tudi vsem drugim, ki se prepoznajo v naslednjih vrsticah, v vzpodbudo navreči nekaj uporabnih primerov iz naše zgodovine in tudi iz širše okolice.

Prvič, slovenske osamosvojitve ne bi bilo brez Odbora za varstvo človekovih pravic, ki je na vrhuncu svoje aktivnosti združeval več kot tisoč kolektivnih in 100.000 individualnih članov (Wikipedija) pod vodstvom 32-članskega kolegija. Trenutne proteste organizira nejasna skupinica nekaj ljudi, ki jim je sicer treba priznati ohranjanje petkovih aktivnosti skozi vse leto, vendar je nesporno, da je sedaj krvavo potrebno širše koordinacijsko telo, ki bi lahko povezalo vse deležnike in vso zainteresirano javnost.

Podobno kot pri slovenskem odboru tudi padca Miloševićevega režima ne bi bilo brez srbskega Odpora. Če pustimo ob strani domnevno nestrankarsko naravo srbskega Odpora in kasneje razkrito financiranje s strani ameriškega zunanjega ministrstva, so bile za uspeh Odpora ključne izkušnje veteranskih aktivistov, ki so se znali odkrito pogovoriti, analizirati razloge za neuspeh prejšnjih protestov in tako vzpostaviti učinkovito organizacijo za načrtovanje neprestanih protestnih in drugih (!) aktivnosti, ki so končno vodile v padec režima.

V času okupacije slovenskega ozemlja med drugo svetovno vojno je več let veljal skorajda popoln kulturni molk. Kulturne delavce je sicer razumeti, da imajo po pol leta končno spet pogoje za privid normalnega dela, vendar naj dobro razmislijo, ali bodo pogoji za svobodno umetniško delo čez leto ali dve sploh še obstajali v katerem koli kulturno-umetniškem sektorju. Vsekakor bi bile odpovedi predstav in razstav, še posebej ob 30. obletnici naše države in ob prihajajočem predsedovanju, verjetno dosti učinkovitejše kot risanje grafitov po kulturnem ministrstvu.

Let 2011–2013 si nismo zapomnili le po zadnjih velikih protestih v naši državi, temveč tudi po gibanju »Boj za«, ki mu je uspelo vsaj za nekaj časa trajno okupirati trg pred Ljubljansko borzo, pri čemer se je zgledovalo po ameriškem gibanju Occupy (Wall Street).

Ne nazadnje, omenimo lahko tudi, da pravkar mineva 50. obletnica zasedbe ljubljanske filozofske fakultete, ki se je razvila iz razmeroma banalnega vzroka, protesta proti hrupu tovornjakov na Aškerčevi cesti pred fakulteto. Študente, ki vsaj zadnji čas veliko tarnajo nad nemogočimi pogoji bivanja v ljubljanskih študentskih domovih, lahko tudi spomnimo, da so se sloviti pariški dogodki maja 1968, zaradi katerih je francoski predsednik de Gaulle na neki točki celo zbežal iz Pariza, pričeli zaradi podobne banalnosti: prepovedi obiskovanja fantov in deklet v pariških študentskih domovih.

Skratka, zgodovina nam ponuja kopico zgledov raznih protestnih organizacij in aktivnosti, ki so večinoma vodile v občutne spremembe tako v naši kot v drugih družbah. Zgledov, ki jih velja dobro preučiti, če resnično želimo, kot se posrečeno izrazi gospod Cuznar, čim prej »prestaviti v višjo prestavo«.

Stanislav Mladenovič, Ljubljana