Moj osebni občutek je, da je to postala neka nova normalnost. To, da pacient lahko čaka, da ne dobi nikogar na telefon, postaja praksa, ki pa se ji morajo pacienti upreti. Pereč problem pa je tudi (ne)dostopnost do specialistov. Do njih je zelo lahko priti samoplačniško, skoraj nemogoče oziroma res dolgo pa traja, če želimo storitev opraviti prek javnega zavoda. Edino, kar pri nas res dobro deluje, je stroga urgenca, torej, ko mora nekdo z »modro lučjo« na nujno zdravljenje. Vse drugo deluje prepočasi. Ljudje so zato na urgenci pripravljeni čakati tudi osem ur in več, da pridejo do storitve, ki bi jo lahko uredil osebni zdravnik ali specialist, če bi v doglednem času prišli do njega. Nedeljski dnevnik
Nepreslišano: Zlata Rebolj, novomeška zastopnica pacientovih pravic
Kliče me ogromno pacientov, ki se sicer ne želijo izpostaviti, opozarjajo pa na to, da ne morejo dostopati do svojega osebnega zdravnika. Tu ne gre za vse zdravnike, pač pa za nekatere, zlasti v ZD Novo mesto in Metlika, pa tudi v Črnomlju in Trebnjem. Nekateri se ne odzivajo niti na elektronsko pošto, ki jo pošljejo pacienti, telefoni v ordinaciji zvonijo v prazno. Ljudje kličejo po desetkrat, dvajsetkrat in večkrat, pa se nihče ne oglasi, kljub temu da kličejo v delovnem času. Zahtevajo, da pacienti pošiljajo fotografije po elektronski pošti – na primer fotografije vnetega grla ali aken, čeprav vemo, da te fotografije niso zaščitene. Poleg tega jih marsikdo niti ne zna poslati. Večina starejših elektronske pošte ne uporablja, na telefon pa se jim ne oglasijo. Tudi nazaj jih niso poklicali, čeprav bi jih po pravilniku morali.
Zlata Rebolj, novomeška zastopnica pacientovih pravic
