A slovenski narod se je načrtom okupatorjev uprl. Verjel je, da mora preživeti. Da bo preživel. In da če želi preživeti, si mora sam ukrojiti pot v svobodo. Naši ljudje, tudi mobiliziranci, izgnanci, pa tisti, ki so se iz ljubezni do domovine podali v gozdove, so verjeli v to, da bo Slovenija spet svobodna. Da bomo na Slovenskem mi gospodar! In niso se zmotili. Prišel je namreč maj 1945, ko je bila Slovenija osvobojena tujih sil. V novem redu pa se zasluge niso delile tako, kot bi se morale. Izgnanci in prisilni delavci in delavke so potegnili kratko. Nanje in na njihovo bolečino je država »pozabila«. Še več: marsikdo od njih, ki je imel srečo, da se je vrnil v domovino, kljub temu da je ostal brez vsega, je bil s strani, morda tudi celo svojih sokrajanov, »gledan postrani«. Ni bilo malo primerov, da so se morali izgnanci in izgnanke boriti ne samo s svojo notranjo bolečino, ampak tudi z obsojajočimi pogledi sorodnikov, znancev ali popolnih neznancev. In ta bolečina se ja zažrla v njihova življenja.

Pomlad 1990 in naša država leta 1991 sta tudi izgnankam in izgnancem dali nov navdih. Da bo bolje, da bo konec vsega trpljenja, da bo država razumela, da mora narediti nekaj, da popravi krivice. Simbolično, ne dejansko. Kajti dejansko krivic ni mogoče popraviti. A naša država ni naredila ničesar. Društvo izgnancev je tako prevzelo pobudo za številne aktivnosti, s ciljem povečati vidnost problematike izgnanstva, pa tudi z željo, da postanejo enakopraven sogovornik državi. Kljub izjemnemu trudu vodstva društva, v metrih merjenih materialnih dokazov in še in še je država ostala gluha in nema. Tako so, kljub temu da so želeli le priznanje, da so tudi oni žrtve vojne, bili v pepel odrinjena pastorka. Nebodigatreba. Nekdo, ki nekaj zahteva. In spet in spet…

Spomnim se, ko sem vstopil v politiko in se začel s problemom bolje spoznavati, da so mi nekateri moji parlamentarni kolegi dejali: »Če nihče tega ni rešil, tudi ti ne boš.« In žal nisem. Tudi meni žal ni uspelo. Eden od zakonov, ki je padel, je bila vrnitev pravice do klimatsko-zdraviliškega zdravljenja. Tega je Janševa vlada leta 2012 z Zujfom ukinila, hvala bogu je bil to pomlad vrnjen. Če ni uspelo meni, je uspelo drugim. Ko gre za stvar, ni pomembno, kdo predlaga, pomembno je, da se dober predlog podpre. Drug predlog, ki ostaja na papirju, je zakon o simboličnem povračilu vojne škode. Pripravil sem ga z Društvom izgnancev Slovenije, a zaradi opozicije v takratnih vladnih vrstah ni prišel niti na dnevni red. To ostaja naša zadolžnica do še živečih izgnank in izgnancev, pa tudi do naše zgodovine. Kajti če želimo spoznati sebe, moramo spoznati svojo preteklost. Kakor koli je težka, je naša. In zato jo moramo poznati v vseh njeni celovitosti, da jo lažje vrednotimo.

Prav za slednje sem izjemno hvaležen Društvu izgnancev Slovenije in gospe Ivici Žnidaršič, ker nam vsakodnevno nastavljajo zrcalo. Da vsako jutro vidimo, česa še nismo storili (pa bi morali), in nam preizprašujejo vest, zakaj še tega nismo storili. Metri materiala – prej na Linhartovi, zdaj na Einspielerjevi – niso metri zgodovine, ampak našega vsakdana. Če želimo razumeti, zakaj smo, kjer smo, in zakaj smo, kar smo, potem si moramo upati te metre gradiva preštudirati. S tem sicer ne bomo popravili krivic, ki so se izgnancem in izgnankam zgodile, bomo pa ublažili občutek spregledanosti. Občutek, ki ga v naši državi ne bi smel imeti nihče in nikoli.

Dr. Milan Brglez

evropski poslanec SD/S&D