Veliko bolj resne so druge stvari. Pred več kot petnajstimi leti, ko sem bil na čelu nekdanjega ministrstva za informacijsko družbo in sem se kar pogosto srečeval z ljudmi iz sveta elektronskih komunikacij, se spomnim pogovora s predstavnikom večjega globalnega operaterja, ki mi je zagotovil, da je ključna stvar, ki jim omogoča razvoj in tržni uspeh, zaupanje med operaterjem in naročnikom (klientom). Za kaj gre? Večina uporabnikov se iz čisto praktičnih in cenovnih razlogov odloča, da vse svoje elektronske (digitalne) storitve naroči pri enem samem operaterju. Pravzaprav svojo »digitalno osebnost«, ki jo sestavljajo fiksna (kolikor je sploh še je) in mobilna telefonija, dostop do svetovnega spleta, elektronska pošta, IP TV in še kakšne druge storitve (varnost, spletna stran…), zaupamo enemu ponudniku. Naš operater ve, koliko in komu telefoniramo in pišemo, pozna naše internetne navade, katere strani obiskujemo, katere televizijske programe gledamo, skratka pozna našo osebno, celo intimno sfero. Ko telefoniramo, ko pošiljamo elektronska sporočila, ko brskamo po spletu, ko gledamo TV, živimo v prepričanju, da je to svet naše zasebnosti, ki jo delimo le s tistimi, ki jih sami izberemo, če sploh. Zaupamo operaterju, da spoštuje našo digitalno osebnost, da se vestno drži zakonskih določb o zasebnosti komuniciranja in da za nobeno ceno (razen v primeru odločbe sodišča) ni pripravljen razkriti naše digitalne osebnosti in identitete.

Pa vendar, če je uprava Telekoma uvedla politično motivirane spremembe programske TV-sheme, ki ustrezajo želji vladajoče stranke, če so se odrekli videzu nepristranskosti, kako daleč so še pripravljeni iti? Tega bržkone ne vemo. Vendar je zaupanje omajano. To je slabo za Telekom.

Pavel Gantar, Ljubljana