Kate Winslet je v tejle zamorjeni, turobni, temačni, naporni, stresa polni detektivski mini seriji pravzaprav Leonardo DiCaprio. Tisti s konca Titanika, ki je pred našimi očmi trpel in zmrzoval sredi oceana, medtem ko se je ona oklepala življenja in kosa čolna. Pa saj je še malo prostora, daj, stisnita se skupaj, Leonardu ni treba umreti, smo govorili. Zdaj pa govorimo, pa daj, Kate, popij pivo manj, ne delaj nadur, vzemi si dopust, saj ti ni treba izgoreti. Ker tole je kopenska različica Titanika, le da namesto tega, kako se ladja zaleti v ledeno goro, gledamo, kako se življenje zaletava v Kate Winslet, ki je detektivka Mare iz Easttowna. Zadrogirani sin ji je naredil samomor, z njegovim prav tako zadrogiranim dekletom se bojuje za skrbništvo vnuka, njen bivši mož je njen sosed, doma ima najstnico, v službi pa izginula in mrtva dekleta.

Tole fiktivno mestece sredi Pensilvanije je namreč eno tistih, kjer vidimo vse tisto, kar niso ameriške sanje. Revščino, droge, bitke za skrbništvo, zgodnje nosečnosti, družinske skrivnosti, izginotja, umore. Skratka, vidimo vse tisto, kar običajno vidimo v kakovostnih kriminalnih serijah. Malo Farga, malo Broadchurcha, malo Ostrine in malo Pravega detektiva. Prve sezone, se razume. Še Guy Pearce, ki igra pisatelja, ki je prišel poučevat kreativno pisanje na bližnji kolidž, nekoč pa je v Mementu igral tipa s slabim spominom, lahko ima ob liku Kate Winslet le stransko vlogo. Mare je namreč ločena detektivka, ki bi lahko pisala knjigo o izgorelosti, pa raje piše policijska poročila. Mare je tudi mama, ki bi morala žalovati za sinom, pa enostavno nima časa.

Mare je skratka ženska, ki jo življenje tepe z vseh strani. Je srednjih let, ima stresno službo in razsuto osebno življenje. Da, Kate Winslet je prototip malega človeka, ki ga za vsakim vogalom čaka nova porcija sladkega vsakdanjika. Adam Sandler iz Nebrušenih draguljev je, Woody Harrelson iz Treh plakatov pred mestom. Izčrpana, zdelana, izžeta. Teži ji šef, težijo ji mame in očetje, teži ji soseska. Vsakdanjik je zafrknjen sam po sebi, primeri takšni, da se je treba vanje zakopati, vsake toliko je treba tudi na zmenek. A Britanka to detektivko, to žensko, to mamo vseeno igra brez velike drame. Brez velikih čustvenih prizorov, brez atraktivnih policijskih pregonov in s kakšnim kilogramom več okoli pasu. Neteatralno, subtilno, pristno. Tako da kupimo njeno ameriško narečje, značko in razredni status.

In da nato namesto spektakla gledamo staromodno, rutinsko, policijsko delo »od vrat do vrat«. Natančno, suhoparno, potrpežljivo, sizifovsko. Ne, Mare nima časa za nakičene besede in velika dejanja. Kako le, če pa nima časa niti za ves ta stres, tesnobo in notranje neravnovesje. Namesto tega vejpa in pije. Vsa ta potlačena čustva, odtujenost, jeza in žalost so sicer tam, a jih vselej skriva na robu svojega lica. Vrhunsko, prepričljivo, za televizijskega oskarja, za emmyja. Kate Winslet pač tole Mare iz Easttowna igra tako, kot se od Kate Winslet pričakuje. Igra tako dobro, kot je pozabljala v Večnem soncu brezmadežnega uma, kot je poslušala v Bralcu, kot je ljubila v Titaniku. Tako, da potem tole policijsko dramo v režiji Craiga Zobla, ki je lani Donalda Trumpa jezil s satiro o republikancih in demokratih (Lov), gledamo skoraj kot v transu. Kate Winslet je namreč junakinja vseh tistih zgaranih srednjeletnežev, ki bijejo bitke tako doma kot v službi. Ki so sprejeli, da gre življenje kljub osebnim bremenom dalje. »Hrano je treba kupiti, elektriko plačati, posteljnino prati.« Titanik se je potopil, Mare plava dalje.