tretjič v življenju vam pišem in v teh letih je do vas postopoma izginilo vsakršno spoštovanje. Prvič sem vas podprla, celo pomilovala, ko vam je – takrat ste bili predsednik vlade – sedanji predsednik vlade Janša nesramno govoril, da imate »lepljive prste«, ljudi je pa pozival na ulice k uporu proti vaši vladi. Odgovorili ste mi optimistično, da boste v prihodnje naredili vse za spravo slovenskega naroda. Drugič sem vam pisala pred leti in vas povabila, da pridete pogledat v azilni dom (kjer sem poučevala kot prostovoljka Slovenske filantropije) vsaj pogledat, kakšni ljudje so sploh begunci. Pa da bi zastavili besedo za nesrečnega Šamija in njegovo družino. Vedno ste radi šli med ljudi, opravljali najrazličnejše poklice in se nastavljali fotografom. Ne, slikati se z begunci – to ne bi vaši svetleči karieri prav nič koristilo. Odgovor je bil, da se s tem ukvarja ministrstvo za notranje zadeve.

Zadnje čase pa je vaš molk že prav patološki. Nobenega odziva, ko denimo Janša tvitne, da je OF le FO, in megla od vas, ko taista oseba posredno grozi z državljansko vojno, trdeč, da jo sprožajo protestniki pred parlamentom z zažiganjem kartonastih stolčkov – simbolov SMC in DeSUS in njihovih izdajalskih poslanskih sedežev. Mogoče se še spominjate, da so takrat letele granitne kocke proti parlamentu? Dajte, vzemite v roke recimo knjigo Svetlane Aleksijevič Vojna nima ženskega obraza, da si prikličete v zavest, kaj to vojna sploh je. Tu je odlomek s strani 37: »Obkolili so nas… Tavali smo po gozdovih, po močvirjih. Jedli smo listje, jedli smo drevesno lubje. Kašne korenine. Bilo nas je pet, eden še povsem otrok, nedavno so ga vpoklicali. Ponoči mi je sosed zašepetal: 'Fant je na pol mrtev, v vsakem primeru bo umrl. Saj razumeš…' /…/ Nisem imel moči, da bi ga udaril. Zjutraj smo srečali partizane.«

Ob nastopu drugega mandata ste napovedali, da nočete biti moralna avtoriteta. Že dolgo časa razumem, kaj ste mislili s tem. Pa zakaj se ga tako bojite, da se ga ne upate ustaviti? Če gre za skrivanje poslov v zvezi s TEŠ 6, bo to enkrat zagotovo prišlo na dan in takrat boste še bolj krivi. Za prikrivanje kakšnih vaših osebnih skrivnosti pa nam ni mar. Skratka – takega predsednika države ne potrebujemo.

Mira Hladnik, upokojena srednješolska profesorica