Letovanja so ena izmed bolj prepoznavnih dejavnosti ZPMS, tudi zaradi odmevnega humanitarnega programa Pomežik soncu®, ki letos teče že 23. leto zapored. Z njim želijo čim večjemu številu otrok iz manj spodbudnih okolij, kot se izrazi Uroš Brezovšek, omogočiti desetdnevne brezplačne počitnice. Na letovanjih, ki jih organizirajo članice ZPMS v petnajstih počitniških domovih v Sloveniji in na Hrvaškem, so združeni z otroki, ki letujejo samoplačniško. »Ni pomembno, ali si kralj ali berač, na letovanjih vse obravnavamo enako. Vsi imajo enako kosilo, istega vzgojitelja, iste dolžnosti. Vsak mora poskrbeti za svojo sobo in stvari, postlati posteljo, samostojno uporabljati pribor … Vodja skupine jim na primer pokaže, kako napeti rjuho, a mora otrok to storiti sam. Petletnikom pri takšnih opravilih seveda pomagamo, a le takrat, ko sami preprosto ne zmorejo. Vsi otroci se morajo prilagoditi urniku, drugim otrokom v skupini in sprejeti, da niso sami. Socialnih veščin, ki jih pridobijo na letovanju, ne pridobijo nikjer drugje.«
Pogoj za prostovoljsko delo z otroki in mladostniki na letovanjih ni izobrazba, vendar pa morajo bodoči prostovoljci opraviti posebna izobraževanja. »V izobraževalnem procesu jih spoznamo in presodimo, ali so sposobni skrbeti za skupino otrok. V desetih dneh letovanja je prostovoljec njihov oče, mama, dedek, teta in najboljši prijatelj – tega ni zmožen vsak človek.« Uroš Brezovšek, ki je tudi vodja izobraževanj za prostovoljce, opaža, da se na tabore v zadnjih letih vračajo starejši prostovoljci. »Ponovno se srečujemo s kolegi, ki so pomagali kot študentje, zdaj pa so njihovi otroci že odrasli in spet najdejo čas za prostovoljstvo. To nas izjemno veseli, po drugi strani pa smo zaskrbljeni, saj je z nami čedalje manj mlajših prostovoljcev. Stalno se moramo truditi z iskanjem – v sodelovanju s fakultetami, na družbenih omrežjih … Potencialnim mlajšim prostovoljcem polagam na srce: pri letovanjih ne gre le za risanje nasmehov na otroških obrazih, temveč tudi pridobivanje dragocenih izkušenj, ki lahko prav pridejo v življenju, recimo pri opravljanju poklica, ali pa, ko boste imeli svoje otroke.«
Vsak dom ni primeren za otroke
ZPMS, ki deluje že od leta 1953 in povezuje 109 članic širom Slovenije, od ZPM Krško, kjer je zaposlen Uroš Brezovšek, do ZPM Ljubljana Moste - Polje, verjetno najbolj znano po programu Botrstvo, ima tudi pomembno zagovorniško vlogo. ZPMS je ustanoviteljica Središča za zagovorništvo in informiranje o pravicah otrok in mladostnikov ZIPOM, ki združuje 40 nevladnih organizacij s področja varstva otrokovih pravic, in redno sodeluje z Ministrstvom za delo, družino, socialne zadeve ter enake možnosti, Varuhom človekovih pravic in Ministrstvom za pravosodje, pa tudi z drugimi inštitucijami, na primer centri za socialno delo. »Ko govorimo o otrokovih pravicah, nam marsikdo reče, kaj pa njihove dolžnosti? Ti imajo v mislih manko dolžnosti v permisivni vzgoji. Mi govorimo o temeljnih pravicah, ki jih mora imeti vsak otrok: o pravici do varnega, zdravega okolja, šolanja, prehrane. Govorimo torej o minimalnih pogojih za zdrav razvoj otroka.«
Ko so te pravice kršene, se ZPMS odzove tudi na terenu, s svojimi socialnimi in humanitarnimi programi – prej omenjenim Pomežikom soncu®, pa s programom Polna šolska torba, kjer s pomočjo akcije Poštar Pavli polni šolske torbe, zbira šolske potrebščine in denar za nakup delovnih zvezkov, Adinim štipendijskim skladom za štipendiranje mladih, Sapramiškinim skladom za pomoč otrokom s posebnimi potrebami iz socialno ogroženih družin in s programom Pomoč družinam. Rdeča nit je podpora otrokom, da bi odraščali v varnem okolju. Med epidemijo se je zaradi slabih socialnih razmer na njih obrnilo še večje število družin kot ponavadi.
Globlje stiske so zaznali tudi na TOM telefonu®, edinem brezplačnem anonimnem telefonu za otroke in mladostnike v stiski v Sloveniji. Pri klicih na prvem mestu ni več ljubezen in šola, ampak odnosi v družini in duševno zdravje, klici pa so daljši in težji. V času zaprtja države se je povečalo tudi število prekinjenih klicev. »Otroci niso bili v varnem okolju, da bi nas poklicali, saj so bili starši več doma. Vsak dom žal ni primeren za otroke,« pojasni Uroš Brezovšek. V programu TOM telefon®, ki je lani praznoval 30 let delovanja, v devetih svetovalnih skupinah po državi deluje okrog 130 prostovoljcev, ki mladim nudijo čustveno oporo vsak dan, med 12. in 20. uro. »Osnovni cilj je, da otroka opolnomočimo za reševanje težav; da ga vodimo do spoznanja, kako lahko sam poišče rešitev. Pomagamo mu pri razmisleku, na katero osebo ali institucijo v svojem lokalnem okolju bi se lahko obrnil in jim zaupal svoje težave.«
»Povedali ste svoje, zdaj pa je čas, da prisluhnete nam!«
V ZPMS že 31 let organizirajo nacionalne otroške parlamente, prvič že v Skupščini Republike Slovenije, ko je zamisel z navdušenjem pozdravil takratni predsednik skupščine, France Bučar. »Naš program Otroški parlament® ima najdaljšo tradicijo aktivnega državljanstva mladih v Evropi! 31 let je marsikomu nepredstavljiva doba, saj razpisi običajno spodbujajo nove, inovativne projekte,« razloži Uroš Brezovšek. Namen otroškega parlamenta je krepiti glas otrok. »Po Konvenciji o otrokovih pravicah, ki jo je Generalna skupščina Organizacije združenih narodov sprejela leta 1989 imajo otroci pravico, da povejo svoje mnenje; da povejo, kakšne so njihove želje. Naša dolžnost je, da jim prisluhnemo!«
Parlamentov se udeležujejo nekateri poslanci Državnega zbora, ne pa vsi, in tudi nekateri predstavniki izvršilne oblasti. »Otroci so do sodelujočih vedno brezkompromisni. Pustijo jim, da govorijo dogovorjene štiri minute, nato pa jih brez zadržkov prekinejo – 'dovolj bo, povedali ste svoje, zdaj pa je čas, da prisluhnete nam!'« Na 31. zasedanju nacionalnega otroškega parlamenta, ki je potekal aprila, so osnovnošolci izpostavili, da Slovenija potrebuje ministra za srečo. »Otroci nas s svojimi iskrivimi domislicami vselej presenetijo. In tudi marsikaj pametnega naučijo: na primer, da včasih preprosto potrebujemo domišljijo, da lahko živimo v resničnem svetu. Pa da morajo biti vsi cilji in ideali usmerjeni v prihodnost, ker je nazaj pač nemogoče hoditi.«
