Mestna občina Kranj (MOK) naj bi z raziskavo NLZOH »odkrivala« stara odlagališča odpadkov zgolj v enem od opuščenih glinokopov na državnih parcelah, kar je pokazala že mnogo obsežnejša raziskava podjetja Geomet aprila 2014. Zasebnih oziroma občinskih parcel z bremeni se tudi tokrat niso dotaknili, čeravno so v občinskih listinah evidentirani. Prav tako so ponovili rezultat zgolj enega (od šestih) pritokov Sorške reke na (danes) vodovarstvenem območju. Onesnaženje v coni naj bi torej bilo pretežno fekalne narave in ne antropogeno.

Občinska predstava za javnost je imela ob tem, kar danes vemo iz mnogih raziskav, en sam prozoren cilj – oprati obstoječo industrijo nevarnih snovi, livarne aluminija, pekovske proizvodnje… odgovornosti za lokalno veliko okoljsko škodo, ki smo jo morali člani AAG dokazati na upravnem sodišču. Kranjske davkoplačevalce bi moralo resno skrbeti, saj je državni Arso kot odgovornega za povzročeno okoljsko škodo prepoznal – zgolj MOK. Temu je botrovala malomarnost njenih služb, ki je kritično poslabšala stanje okolja. Zakon je jasen – onesnaževalec plača! A postopka, ki bi v Lazah pokazal na odgovorne za brutalno okoljsko škodo, pa na Arsu tudi po petih(!) letih in po posredovanju varuha človekovih pravic nočejo ali ne znajo zaključiti.

Če MOK na pamet in nekompetentno izključuje stara bremena na zasebnih zemljiščih in vpliv industrije s parcialnimi raziskavami, se sprašujemo, od kod 16-kratna presežena dovoljena vsebnost aluminija v iztoku ob eni največjih zasebnih tlačnih livarn aluminija? Od kod mnenja Zavoda RS za gozdove, Zavoda RS za ribištvo, Zavoda za varstvo narave, ki v en glas poudarjajo nujnost varovanja ekoloških funkcij gozdov, rib, za vedno izgubljenih zaščitenih habitatov in slabšanja ohranitvenih funkcij, če so edini problem fekalne vode? Ponikalnice zaradi vsega naštetega ne bi smele biti dopustne. Tudi če vanje speljete zgolj padavinske vode z manipulativnih površin. Niti oljni lovilci niti male čistilne naprave na ilovnatih tleh ne morejo preprečiti dodatnih obremenitev opustošenega vodotoka. Zato bi morali biti vsi industrijski objekti priključeni na fekalno in meteorno kanalizacijo. In zato se od polovičnih rešitev le s fekalno cevjo ostro distanciramo.

Tlačni livarni je Arso že izdal dovoljenje za širitev proizvodnje. In to brez presoje vplivov na okolje. Šele po pritožbi AAG in ob podpori okoljske stroke v letu 2019 je Arso zahteval presojo vplivov na okolje (!), saj gre za napravo, ki lahko povzroči onesnaženje večjega obsega. In še eno potencialno ekološko bombo. Občina Kranj, ki je bila o vsem obveščena, ni storila ničesar. Ko bi postalo dovoljenje pravnomočno, bi ga »prodajala« občanom kot zatečeno stanje. Tako kot je pozabila na predvolilne obljube o selitvi potencialno prenevarnih obratov iz Laz. Tudi poseben vodovarstveni člen, ki prepoveduje nastanek in rekonstrukcijo objektov z okoljskimi dovoljenji, je bil sprejet šele na pobudo AAG. Zato je nedostojno, celo žaljivo izničevati trud naših članov, prostovoljcev, ki jim ni žal niti časa niti denarja za ohranjanje tistega, kar je v Lazah od narave še ostalo. Glede na način (ne)komunikacije državnih in lokalnih odločevalcev s stranskim udeležencem postopka ugotavljanja okoljske škode je AAG ponudil občini celostno in vzdržno rešitev. Upoštevaje dosedanje prikrite posledice okoljskih nesreč ob požarih in izlivih nevarnih snovi utegne biti poceni ignoranca omejitvenih predlogov državne stroke hudo draga reč.

Res pa je vprašljiva smiselnost našega početja, če je na drugi strani sogovornik zgolj kratkoročni finančni interes. Obraz, če ga ima, bi bilo pošteno pokazati že na zboru krajanov, ko so Strašani soglasno podprli naravo. Tako, ki ni naprodaj.

Marko Špolad, član upravnega odbora (UO) Alpe Adria Green (AAG)