Franc Sever - Franta se je rodil 21. marca 1923 v Šent Juriju pri Grosupljem. Pri komaj 18 letih se je pridružil četi grosupeljskih partizanov, ki so se priključili 2. štajerskemu bataljonu in eno hujših zim preživeli v nenehnem urjenju in političnem izobraževanju na Pugledu. Aprila 1942 je iz bataljona nastala 1. slovenska proletarska brigada, ki pa se je morala preimenovati v II. grupo odredov. Franta je postal kurir med poveljnikom Francem Rozmanom - Stanetom in poveljstvom Pohorskega odreda. Decembra 1943 je postal komisar Cankarjeve brigade, februarja 1945 pa poveljnik 11. Zidanškove brigade.
Med vojno je sodeloval v številnih pomembnih bitkah, najbolj znana je tista na Menini planini, ko je poveljeval brigadi, ki je iz obkolitve kljub številčni premoči sovražnikovih čet rešila 500 borcev. Frantove bojne izkušnje iz odredov in brigad, osebna in poveljniška hrabrost ter dobro poznavanje bojnega okolja so pripomogli k temu, da sta se obe brigadi izmaknili iz skoraj neprebojnega obroča brez večjih izgub. O tem je napisal knjigo Past na Menini planini, po kateri so posneli film Preboj.
»Tovarištvo, kot ga srečaš redko«
»Do 22 let mi je takrat manjkalo le sedem dni. Res sem bil mlad, vendar sem za seboj imel že štiriletni boj, fakulteto pod orožjem, ki je iz mene napravila človeka, realista v vsakem pogledu, in me naučila bojevanja. Največja stvar pa je bila odgovornost za ljudi. Takrat sem pozabil nase in na svoje težave. Samo razmišljal sem, kako rešiti 500 ljudi,« se je spominjal teh dni pozneje. Uspelo jim je, kot je dejal, zaradi visoke morale in tovarištva. »Vsi smo bili mokri, utrujeni, najpomembnejše v tisti situaciji pa je bilo, da smo borcem jasno in konkretno povedali, kako se bomo prebili in vsem rešili življenje. Še v taki stiski in krizi se ljudje, ko jim poveš, da je nekje luč, združijo in borijo kot levi. Rešili smo ranjence, noben partizan ni dezertiral. Morala je bila neverjetna, tovarištvo, kot ga srečaš le redko,« je povedal ob snemanju filma Preboj, ki je bil po dogodkih na Menini planini posnet leta 2019.
Po končani vojni je odšel s 14. divizijo v Vojvodino in nato v vojno letalstvo. Bil je leto dni na šolanju za višje častnike v Rusiji. Leta 1949 je končal letalsko fakulteto pri vojni akademiji v Beogradu. To fakulteto so obiskovali vidni partizanski voditelji, da bi prevzeli poveljujoče dolžnosti v vojnem letalstvu. Več njegovih sošolcev je pozneje postalo poveljnikov vojnega letalstva in protizračne obrambe JLA. Tako je Franta postal načelnik štaba 1. gardne letalske divizije, kjer je pridobil znanje za pilota. Leta 1952 je postal poveljnik letalskega oporišča a Batajnici pri Beogradu, nato je bil v poveljstvu letalstva v Zemunu. Pozneje so ga premestili bližje domu kot poveljnika letalskega oporišča Pleso pri Zagrebu.
Med vojno ranjenemu Franti je zaradi poškodovane ahilove tetive pripadla 30-odstotna invalidnost in možnost brezcarinskega uvoza avtomobila. Z denarjem, ki so mu ga poslale tete iz Amerike, si je kupil Volkswagnovega hrošča. Da bo prav avto eden od razlogov, da se leta 1964 s činom polkovnika (bil je že na seznamu za imenovanje generala) upokoji, ni pričakoval. Tudi nerazumevanje nadrejenih, ki so mu prepovedali letenje, je bilo razlog za slovo od vojaške uniforme. Vpisal se je na zagrebško ekonomsko fakulteto, da je preživel družino, pa je v prostem času gojil šampinjone.
Po koncu vojaške kariere ostal v letalstvu
Po končani fakulteti je prišel z družino v Ljubljano. Brez političnih zvez je prevzel položaj direktorja Letališča Ljubljana in ga uspešno vodil polnih trinajst let. Navsezadnje je prav v njegovih časih brniško letališče postalo mednarodno. Obiskovali so ga tudi številni pomembneži: reden gost je bil med drugi Tito, ki je bil izredno navezan na bližnji protokolarni objekt na Brdu.
Upokojil se je kot direktor Inex Adrie Airways leta 1981. Za svoja herojska dejanja in izjemno kariero je prejel več državnih odlikovanj, leta 2019 pa je postal tudi častni občan Ljubljane. Za podelitev naziva je glasovalo 32 mestnih svetnikov z Liste Zorana Jankovića, Levice, SD, liste Socialno-liberalni, Liste kolesarjev in pešcev, medtem ko je bilo proti devet svetnikov SDS in svetnica NSi Mojca Sojar. V Dnevniku si je Franta po prejemu naziva zaželel pomiritve odnosov v družbi ter lepšega in iskrenejšega odnosa do domovine, »edine, ki jo imamo in jo moramo spoštovati«. Odkrito je spregovoril tudi o tem, da preteklosti ne smemo pozabiti – kot tudi ne na njej graditi sovraštva in nestrpnosti.
