Bienale slovenske neodvisne ilustracije je leta 2007 nastal zaradi potrebe po redefiniciji pojma ilustracije. Vedno več avtorjev se je namreč ukvarjalo z ilustracijo, ki ni bila več razumljena v konvencionalnih, klasičnih okvirih, prostora ali platforme, kjer bi se skupaj prestavljali, pa niso imeli. Njegova »neodvisnost« izhaja iz horizontalnega načina selekcije sodelujočih avtorjev, razlaga izvršna producentka Irena Silić iz društva Tretaroka. »Kot organizatorji smo želeli odločitev o tem, kaj je danes v ilustraciji še ali znova aktualno, vrniti v roke stroke oziroma umetnikov samih. Avtorji minulega bienala tako svojega naslednika kot nekakšni kuratorji izberejo sami,« pojasnjuje, da s svojo aktivnostjo skrbijo tudi za arhiviranje gradiva in posledično zarisovanje razvoja slovenske neodvisne ilustracije. S tokratno mednarodno skupinsko razstavo, ki je na ogled v Mali galeriji Cankarjevega doma, so stopili še korak naprej – čez mejo.
Kritični vsakdanjik
Preizkusiti so se želeli tudi v mapiranju in promoviranju tovrstne ilustracije na prostoru nekdanje Jugoslavije, za začetek na Hrvaškem in v Srbiji. 67 ustvarjalcev, ki ponujajo na ogled svoja dela, se je bienalu pridružilo predvsem prek javnega poziva, del avtorjev so predlagale tudi partnerske organizacije, in sicer Akademija uporabnih umetnosti Univerze na Reki in beograjska Galerija Zvono. »Ker se je prostor za neodvisno ilustracijo pri nas dodobra uveljavil, se nam je zdelo pomembno, da slovenski avtorji, ki delujejo na razmeroma majhnem geografskem prostoru, vidijo tudi, na kakšen način se ilustracija razvija zunaj,« dodaja, da je to navsezadnje tudi priložnost za medsebojno povezovanje ustvarjalcev.
Preprostih vzporednic med tako raznolikim naborom del noče vleči, češ da bomo to lažje zaznavali čez nekaj let. »Lahko pa vidimo, da se je na javni poziv odzvala nekoliko mlajša generacija, denimo študentov z umetniških akademij, ki ravno začenjajo svojo pot in se intenzivno ukvarjajo z raziskovanjem identitetnih vprašanj. Zanje so tudi nekoliko bolj tipične klasične tehnike, torej slikarstvo, risanje, tudi fotografija, nekoliko manj je digitalne ilustracije,« pojasnjuje. Če torej mlajši avtorji družbo pronicljivo opisujejo prek svojega zaznavanja vsakdana, nekoliko starejši in bolj uveljavljeni nastopajo že bolj kulturno-politično kritično, poudarja.
Humorno o minevanju
Če se torej Ivana Ognjanovac predstavlja z ilustracijo iz slikanice, ki ponazarja menjavo letnih časov, pokaže Korina Hunjak izsek iz stripa o transhumanizmu, Irena Jukić Pranjić pa duhovito podobo iz svojega animiranega filma na temo družbenega razumevanja spola. Še bolj neposredna je v raziskovanju feminističnih tematik v svoji ilustraciji Nataša Mihailović, medtem ko se Miron Milić humoristično loteva človeškega minevanja in telesnega propadanja.
Vedrana Cah je pripravila svojevrsten kolaž na temo demokracije in odgovornosti pri sprejemanju odločitev, Ivana Mrčela obravnava pravice živali, Aleksandar Spasić pa se v delu Tri jarana nanaša na bojne tovariše/sovražnike med vojno v Bosni. Izstopajo tudi nekoliko bolj diskurzivni, jezikovno igrivi projekti Josipa Kneževića, Jelene Vezmar in Lare Badurina. Nekoliko bolj abstraktno so pristopili Ana Marguš, ko se je lotila morbidnosti obdobja karantene, Lucija Mitar, ki obravnava hiperprodukcijo in potrošništvo, ter Dorijan Šiško, ki se predstavlja z digitalno-slikarskim razmišljanjem o prihodnosti življenjskih form; razstavi so se namreč pridružili tudi nekateri slovenski umetniki, ki pa delujejo v tujini.
