Merila za opravljanje posameznih pedagoških in strokovnih poklicev v gimnazijskem izobraževanju so določena predvsem s Pravilnikom o izobrazbi učiteljev in drugih strokovnih delavcev v izobraževalnih programih gimnazije (Uradni list RS, št. 75/15; v nadaljevanju pravilnik). Trenutno veljavna različica je bila sprejeta leta 2015 in določa pogoje za poučevanje posameznih predmetov ter drugih z njimi povezanih aktivnosti v gimnazijskem izobraževanju v Republiki Sloveniji.
V pravilniku so prisotne očitne razlike pri pogojih in ustrezni izobrazbi za poučevanje posameznih predmetov v gimnazijah. To je sicer razumljivo, glede na to, da se posamezni predmeti med seboj bistveno razlikujejo. Tako je težko misliti, da bi lahko na primer francoščino poučeval kdo drug kot posameznik, ki je zaključil ustrezno stopnjo študija francoskega jezika. Vendar je situacija pri nekaterih drugih, večinoma znanstvenih predmetih precej bolj zapletena, predvsem zaradi večjega števila sorodnih študijskih programov. Pravilnik zato določa, kateri izmed priznanih študijskih programov posameznika v zadostni meri kvalificirajo za poučevanje določenega splošnega predmeta (na primer kemija, fizika, biologija itd.) po učnem načrtu za gimnazije. Tako je na primer za poučevanje matematike na gimnaziji kvalificiran vsak, ki je zaključil enopredmetni univerzitetni študijski program matematika (ukinjen z bolonjsko reformo), enoviti magistrski študijski program pedagoška matematika, magistrski študijski program druge stopnje matematika ali matematične znanosti ali enopredmetni magistrski študijski program druge stopnje izobraževalna matematika. Ne pa tudi na primer magister finančne matematike.
Ozki in togi pogoji pri biologiji
Med vsemi znanstvenimi predmeti izstopa biologija. Za poučevanje biologije pravilnik kot edini ustrezni študijski smeri določa enopredmetni študijski program biologija (ukinjen z bolonjsko reformo) in magistrski študijski program druge stopnje biološko izobraževanje. Ne pa tudi drugih sorodnih programov znanstvenih smeri biologije na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani (BF UL) ali drugih fakultetah. Tako na primer magistrska študijska programa druge stopnje ekologija in biodiverziteta ter molekulska in funkcionalna biologija posameznika glede na pravilnik ne kvalificirata za poučevanje osnovnih bioloških konceptov, opredeljenih z učnim načrtom za gimnazije.
Že res, da se magister molekulske in funkcionalne biologije v času svojega drugostopenjskega študija ni preveč poglabljal v ekologijo in biodiverziteto, in obratno seveda velja za magistra ekologije in biodiverzitete. Vendar moramo upoštevati, da je za vpis na drugostopenjski študij katerekoli izmed omenjenih treh smeri na BF UL treba predhodno zaključiti tudi prvostopenjski študijski program biologije. Na drugostopenjski študij molekulske in funkcionalne biologije, ekologije in biodiverzitete ali biološkega izobraževanja se sicer lahko vpišejo tudi diplomanti katere druge študijske smeri. Vendar morajo v tem primeru opraviti dodatne študijske obveznosti (tako imenovane diferencialne izpite), ki jih določi študijska komisija Oddelka za biologijo BF UL. S tem sistem zelo restriktivno zagotavlja, da vsak magistrant katerekoli izmed omenjenih usmeritev študija biologije na BF UL predhodno usvoji vse osnovne, splošne biološke koncepte. Posameznik, ki je kvalificiran za vpis na enega od omenjenih drugostopenjskih študijskih programov, bi torej moral poznati osnovne, splošne koncepte v biologiji, ki so z učnim načrtom predvideni za gimnazijsko izobraževanje.
Ta neverjetna rigidnost in omejevanje kvalifikacij pri predmetu biologija sta toliko manj razumljiva, ko se lotimo primerjave s sorodnima znanstvenima predmetoma kemija in fizika. Fiziko namreč po pravilniku lahko poučuje, kdor je zaključil enopredmetni univerzitetni študijski program fizika (ukinjen z bolonjsko reformo), enopredmetni magistrski študijski program izobraževalna fizika ali magistrski študijski program druge stopnje pedagoška fizika ali fizika. Sicer v primeru fizike le-te ne moreta poučevati tudi na primer magister medicinske fizike ali magister jedrske fizike, s čimer se postavljajo podobne dileme kot v primeru biologije. Vendar je poleg magistrom pedagoških smeri pedagoška kariera omogočena tudi magistrom znanstvene smeri fizika.
Če je pri fiziki pravilnik le rahlo bolj elastičen kot pri biologiji, pa pri kemiji omejitev skorajda ni. Ta predmet v gimnazijah namreč lahko poučujejo skoraj vsi, ki so zaključili enega od starih univerzitetnih ali bolonjskih drugostopenjskih študijskih programov na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani (FKKT UL). Tako so poleg magistrskega študijskega programa druge stopnje kemijsko izobraževanje ali kemija in enopredmetnega univerzitetnega študijskega programa kemija (ukinjen z bolonjsko reformo) za gimnazijsko poučevanje kemije ustrezni tudi stari univerzitetni in bolonjski magistrski študijski programi kemijskega inženirstva in kemijske tehnologije oziroma tehnike. Ne pa tudi magistranti biokemije ali tehniške varnosti.
Popustljivost pravilnika pri strokovnih predmetih
Pravilnik je še bolj popustljiv, ko gre za strokovne predmete, kot je na primer biotehnologija, ki se poučuje na nekaterih tehniških gimnazijah. Za poučevanje biotehnologije so tako poleg posameznikov, ki so zaključili univerzitetni študijski program biotehnologija (ukinjen z bolonjsko reformo) ali magistrski študijski program druge stopnje biotehnologija, primerni tudi veterinarji, živilski tehnologi, mikrobiologi, farmacevti, agronomi, biokemiki in celo vsi, ki izpolnjujejo pogoje za poučevanje biologije ali kemije na splošnih gimnazijah. Pri tem je najbolj presenetljivo to, da so pogoji za splošen predmet, kot je na primer biologija, izjemno restriktivni, medtem ko lahko zelo specifičen predmet biotehnologija poučuje tako širok nabor različnih strok.
Podobne težave kot pri biologiji seveda lahko srečamo še pri nekaterih drugih predmetih. Skladno s pravilnikom na primer magistri biopsihologije niso ustrezno kvalificirani za poučevanje psihologije na gimnazijah. Nasprotno pa lahko na primer umetnostno zgodovino poleg univerzitetnih diplomiranih umetnostnih zgodovinarjev ali magistrov umetnostne zgodovine poučujejo tudi akademski slikarji, kiparji in nekateri drugi. Zato bi bilo prav natančneje pregledati celoten pravilnik in primerjati pogoje za poučevanje posameznih predmetov na gimnazijah. Vendar ne glede na to menim, da je iz napisanega dovolj jasno razvidno, da so pogoji za poučevanje posameznih gimnazijskih predmetov izrazito nesorazmerni. Tako bi lahko pogoje ponovno premislili in temu pravilniku posvetili več pozornosti.
Zavedam se, da je določanje ustreznosti pogojev za poučevanje posameznih gimnazijskih predmetov predvsem stvar ustrezne strokovne presoje. Kljub temu menim, da poleg poznavanja strokovnega področja, na katerem posameznik deluje, poučevanje od njega zahteva še druge pomembne karakterne lastnosti. Med temi so zelo pomembni predanost in veselje do pedagoške dejavnosti, dela z mladimi, občutek za soljudi, potrpežljivost in druge lastnosti, ki se jih ne da priučiti. Ker gre za izjemno odgovoren poklic, bi pričakovali, da bo sistem posvečal več pozornosti tudi tem pogojem.
Strinjam se, da je biologija res nekoliko specifičen predmet, ki zajema zelo široko paleto vsebin. Vendar je bistvo tega predmeta spoznavanje in poglabljanje odnosa do življenja v vseh mogočih oblikah. Za to so primeren odnos, spoštovanje in občutljivost pedagoga glede obravnavanih vsebin pri tem predmetu ključni in pomembnejši od njegovega tehničnega znanja.
Mar torej biotehnolog, mikrobiolog, agronom, zootehnik, molekulski biolog in še marsikdo drug res ne more navdušeno in strastno predstaviti teh nekaj osnovnih bioloških vsebin, določenih z učnim načrtom? Presojo o tem prepuščam stroki in vam. Sam menim, da sta posebej pri biologiji kvalitativna vsebina snovi in vzgoja posameznikov z odgovornim odnosom do življenja ključni. Mnogo pomembnejši od kvantitativnih meril in količine tehničnih podatkov, ki jih pedagog uspe odpredavati v času gimnazijskega izobraževanja.
TIM PREZELJ, diplomirani mikrobiolog in magister molekulske in funkcionalne biologije