V zadnjem letu, ko nam je bila popolnoma odvzeta možnost kulturno-umetniškega ustvarjanja in udejstvovanja, smo bili tudi v Pionirskem domu prisiljeni iskati alternative, če smo želeli vsaj malo zadostiti potrebi po kulturnih dobrinah in ustvarjanju. Kot vsi drugi smo se preselili na splet: tam smo izvajali delavnice, vadili in celo nastopali.

Priznati pa si je treba, da je gledališka igra igralsko in režijsko namenjena odrskemu uprizarjanju, zato gotovo ne more kot taka zaživeti v nespremenjeni obliki v drugem mediju.

V preteklem letu in pol se tako nismo naslonili samo na obstoječe načine, metode in principe dela, ki smo jih bili vajeni, začeti smo morali razmišljati drugače in iskati nove rešitve, odkrivati nove poti in se (žal) vsaj za nekaj časa otresti znanih, utečenih, varnih, preizkušenih in uspešnih metod in pristopov.

Postati smo morali zopet raziskovalci stroke, za katero smo menili, da jo že kar dobro poznamo. Postali smo zopet pionirji odkrivanja pedagoških pristopov v kulturno-umetniškem zoom prostoru.

Večina stvari ima svoj rok trajanja. Kot tako tudi kulturno-umetniško zoom ustvarjanje. Občutek skupnosti je izginjal, povezanost se je izgubljala, domišljija je odšla, energija je izpuhtela. Zvonili so že vsi pedagoški, vzgojni in ustvarjalni alarmi, zato je bil čas povratka na delo v živo nujen.

Pionirski dom je tako odprl vrata pred drugimi institucijami, saj je naše poslanstvo kulturno-umetniška vzgoja mladih, opora in podpora pri njihovem celovitem razvoju in krepitev življenjskih veščin na dolgi rok možno le ob neposrednem stiku, zaupanju in vzpostavljanju varnega okolja, kjer lahko mladi razvijajo svoje potenciale, ustvarjajo svoje svetove in uprizarjajo svoje zgodbe.

V Pionirskem domu smo ob podpori številnih mentoric in mentorjev, pedagoginj in pedagogov po vsej Sloveniji omogočili, da se ob upoštevanju vseh ukrepov in omejitev mlade aktivno vključi v gledališko ustvarjanje. Otroški festival gledaliških sanj smo končno izvedli v živo.

Ob letošnjem odprtju v ponedeljek, 24. maja 2021, ko so odrske deske Festivalne dvorane napolnile gledališke uprizoritve, ter naslednje štiri dni, ko so mladi ustvarjali in se preizkušali v improvizacijskem gledališču in ustvarjalnem gibu, smo v Pionirskem domu ponovno začutili življenje. Improvizacijsko gledališče in ustvarjalni gib sta formi, ki spodbujata domišljijo, poslušanje, sprejemanje, delo v skupini, hipno reagiranje, zaupanje, povezovanje, čustvovanje: na odru je na površje privrelo vse, kar je v mladih v zadnjih mesecih ostalo skrito. Priča smo bili izjemnemu pojavu, ki smo ga v zadnjem letu in pol že skoraj pozabili. Na odru se je vzpostavila močna in povezana gledališka skupnost. Skupnost, ki skupaj diha, ustvarja in širi ljubezen do ustvarjanja. Skupnost, ki ustvarja mlade gledalce, igralce, režiserje in scenariste. Skupnost, ki ustvarja našo kulturo prihodnje generacije.

Grenak priokus pa pušča dejstvo, da dostop do kulture ni nekaj samoumevnega za vse mlade.

Kaj pa je z mladimi, ki v zadnjem letu niso bili deležni pozitivnih spodbud in vplivov kulturno-umetniškega udejstvovanja, pa četudi le prek spleta? Kaj je s tistimi mladimi, ki jih je pomanjkanje stikov in aktivne vloge pri soodločanju in sooblikovanju česar koli pripeljalo do melanholije, brezbrižnosti, brezvoljnosti in popolne otopelosti?

Naloga oblasti in nas vseh je, da jim pomagamo vstopiti v to čudovito skupnost – skupnost gledališča.

Bjanka Kršmanc, Pionirski dom, Ljubljana