Opera Samorog skladatelja Pavla Šivica (1908–1995) je potrebovala kar 40 let, da bo danes zaživela na velikem operno-gledališkem odru. Koncertno so jo sicer izvedli in posneli na Radiu Slovenija dve leti po nastanku. Skladatelj je libreto napisal sam, in sicer po istoimenski drami Gregorja Strniše iz leta 1967.
Pozabljena v predalu
Bolje se je godilo Šivičevi operi Cortesova vrnitev (1972), ki so jo v SNG Opera in balet Ljubljana prvič premierno uprizorili leta 1974, drugič pa leta 1996, ko so režijo zaupali Vinku Möderndorferju. In prav režiserju gre zasluga, da bo odrski krst zdaj doživel še Samorog. Kar trideset let je namreč prenašal idejo o uprizoritvi med različnimi umetniškimi vodji, dokler ni nanjo pristal predprejšnji umetniški vodja ljubljanske Opere Rocc. »Če Samoroga primerjam s Cortezovo vrnitvijo, je glasba v Samorogu nedvomno drugačna, bolj moderna, melodična in res ne razumem, zakaj je toliko časa ostala v predalu, verjetno pa zaradi nekega splošnega nezaupanja do slovenske glasbene ustvarjalnosti,« razmišlja režiser.
»Nismo sicer mogli udejanjiti vseh idej, predvsem zaradi tehnično-finančnih omejitev, a smo s scenografom Brankom Hojnikom in drugimi sodelavci, med drugim s kostumografom Alanom Hraniteljem, vendarle našli rešitve: bili smo čarovniki v nemogočih pogojih. Tu gre dejansko za načelno vprašanje državi, ki zelo slabo ravna z opero, kar se bo dolgoročno zelo poznalo. Na nacionalne operne hiše so sicer v drugih državah izjemno ponosni, uprizoritve so velikopotezni dogodki,« poudarja režiser.
Izpostavil je še, da opera »govori točno o tem trenutku oziroma govori o slehernem trenutku, kajti vedno v zgodovini se je preganjalo čarovnice, vedno so bili lažni sodni procesi, vedno je nekdo izkoriščal oblast za svoja drobna maščevanja«. Vojna, ki je v tem primeru posameznikovo osebno maščevanje, ker ne more izsiliti ljubezni ene od dvojčic in zato izsili čarovniški proces, »je huda metafora za čas, v katerem živimo, ne nazadnje za čas kovida, ko se neki 'napad' izkoristi za preurejanje sveta. Tudi kovid so oblastniki vseh dežel izkoristili za preoblikovanje sveta, politike.« Nenazadnje so študij opere, ki so ga začeli lani spomladi, zaradi epidemioloških ukrepov morali kar štirikrat prekiniti. »Šlo je za napor, ki si ga bom zapolnil za vse življenje.«
Opera kot kompleksno gledališče
Režiser Möderndorfer je povedal, da je to opera, ki jo je treba ne samo odpeti, ampak tudi odigrati, in da je navdušen nad igralskim potencialom ljubljanskih opernih pevcev. »Opera je gledališče, in to najbolj gledališko od vseh gledališč!« Posebnost operne režije in celovitost opere je med slovenskimi režiserji verjetno najbolj zapopadel prav Möderndorfer.
Ker pa sredstev za velike režijske ideje ni bilo, se je režiser odločil za »prazni« oder ter s tem konceptualno razgalil gledališče oziroma pogledal v njegovo drobovje. Na odru torej scene ni, je pa orkester, in je človeška energija, ki ustvarja različne atmosfere. Poseben scenski element pa so posnetki, kamere. »Živimo v svetu, ko pravzaprav nikoli ne vemo, kdo nas opazuje, ko oblast želi imeti roko nad posameznikom, nad njegovo svobodo. Predstava je v tehnološkem smislu zelo sodobna, medtem ko mi še vedno živimo v srednjem veku, saj, kot rečeno, še vedno preganjamo čarovnice. Lahko bi rekel, da gre v operi za bergmanovsko vivisekcijo človeških odnosov, čustev, hudobij, dobrote in izdajstva,« je še povedal režiser.
Veliko delo je opravil tudi maestro Igor Švara. Poglobil se je v skladateljeve rokopise, poskrbel za izdajo notnega materiala, zdaj pa bo solistom in zboru tudi dirigiral. V glavnih vlogah bodo peli Urška Arlič Gololičič, Nuška Drašček Rojko, Robert Vrčon, Matej Vovk, Andrej Debevec, Saša Čano in Tomaž Štular (k. g.), plesala pa bosta Gaj Rudolf in Gregor Guštin.
