Ustava republike Slovenije omogoča pripadnikom italijanske in madžarske narodne skupnosti v Republiki Sloveniji pri volitvah v državni zbor poleg splošne volilne pravice še posebno volilno pravico za izvolitev svojega predstavnika v slovenski parlament. Na tak način se želi zagotoviti ustavno varovanje njihovih narodnostnih pravic, krepiti pozitivni koncept urejanja njihovega položaja ter tako omogočiti pozitivno diskriminacijo njihovih pripadnikov. Za dobro počutje narodne manjšine je vedno odgovorna večina, kar vedno poudarjamo tudi v primeru pravic slovenske narodne skupnosti v Italiji.
Dvojna volilna pravica izhaja iz tretjega odstavka 64. člena ustave RS, položaj poslancev pa iz tretjega odstavka 80. člena in prvega odstavka 82. člena ustave. Četrti odstavek 64. člena poverja zakonodajalcu tudi določitev pravic za tiste pripadnike narodnih skupnosti, ki živijo zunaj narodnostno mešanih območij.
Gre za velik demokratičen dosežek. Taka ureditev položaja narodnih skupnosti predstavlja kontinuiteto na tem področju, saj je bil uveljavljen že v prejšnji državi z ustavo iz leta 1974 in kasnejšimi amandmaji. Zato smo poslanke in poslanci, ki smo bili izvoljeni na območju slovenske Istre, vedno spoštovali in podpirali te pravice, saj smo jih razumeli kot obogatitev in dopolnitev življenja na večnacionalnem in dvojezičnem območju. Spominjam se, da sem več tednov čakala na zahtevano dvojezično (slovensko-italijansko) poslansko izkaznico, kar je bila takrat, v mandatu 1992–1996, posebnost, na katero DZ še ni bil pripravljen.
Dvojna volilna pravica poslancev narodnih skupnosti do sedaj nikoli ni bila problematična, ker sta poslanca sicer načeloma podpirala politično večino, a se hkrati držala nenapisanega pravila, da nista »jeziček na tehtnici«, ko je šlo za odločilna ali politično občutljiva glasovanja, ki bi lahko pomenila zlorabo te pravice in bi jih bilo mogoče razumeli kot moralno-etično vprašljiva.
V zadnjih tednih, ko smo priča iskanju manjkajočih glasov za zamenjavo predsednika državnega zbora in za obstoj trenutne vlade, se vse pogosteje omenjajo prav glasova obeh poslancev narodnih manjših in raznovrstni pritiski, s katerimi ju želijo prepričati, da bi prekršila prav tisto nenapisano pravilo, s katerim sta tri desetletja ohranjala verodostojnost posebne ustavne pravice in tako zavračala pomisleke tistih, ki so bili do te pravice kritični in agresivni. Spomnimo se samo pobude o presoji ustavnosti in zakonitosti take ureditve, ki jo je že leta 1998 pravno zahteval znani koprski odvetnik in ga je pri tem politično podpiral največji nacionalist.
Zato bi vsak dodani gram na tehtnici manjkajočega glasu pomenil razočaranje, ne samo za večino pripadnikov italijanske narodne skupnosti v Sloveniji, ki, kot mi je znano, vsaj poslancu Feliceju Žiži za tako odločanje (nikoli) niso dali formalnega/uradnega mandata, temveč tudi za nas, pripadnike večinskega naroda, ki podpiramo dvojni volilni glas italijanske in madžarske narodne skupnosti. In prav lahko bi se zato ponovno odprla vprašanja o smiselnosti take ureditve ali zahteve po podobnem statusu predstavnikov drugih manjšin ali skupnosti.
Zato pričakujem, da bosta poslanca s svojim odločanjem ravnala odgovorno in presegla občutek trenutne »politične moči«, ki na kratki rok morda sicer deluje vabljivo in radodarno, a dolgoročno ne zagotavlja tistega spoštovanja in statusa, ki ga že 30 let v samostojni Sloveniji in seveda že prej tvorno živimo v sobivanju z Italijani in Madžari v Republiki Sloveniji.
Jadranka Šturm Kocjanposlanka v DZ RS v mandatu 1992–1996, Koper