Zamujanje, komunikacija, polna prenesenih pomenov, preprost življenjski slog in špageti, ki se na 3600 metrih nadmorske višine v središču velemesta La Paz kuhajo 20 minut, beli riž pa se niti ne skuha dobro, so nekatere posebnosti življenja v bolivijski prestolnici, ki jih opisuje Tina Zgonik.
V Boliviji novinarka in raziskovalka živi že deset let. Trenutno v subtropskem delu dežele pripravlja reportažo o koki, ki v lokalnem okolju velja za zdravilno in obredno rastlino, je pa tudi poživilo (če žvečimo njene liste ali pijemo čaj iz njih), sicer blažje kot kava. »Za koko v obrednem kontekstu pravijo, da je most med svetovi. Po legendi je boginja, ki je prišla na zemljo učit ljudi. Zato je vedno prisotna v obredih. Prikliče višje sile, uporabljajo pa jo tudi kot orakelj, torej za pogled v prihodnost. O bolezni, odnosih, poslu in drugem svetujejo na podlagi tega, kako padejo lističi rastline,« pojasnjuje raziskovalka, ki se veliko ukvarja s šamanizmom v Boliviji. To je pravzaprav središče njenega raziskovanja, o andskih šamanih pa piše tudi knjigo.
Šamani imajo v Bolivijo enako vlogo kot pri nas alternativni zdravilci. Ljudje se k njim zatekajo tako zaradi telesnih kot tudi psihičnih težav in bolezni. »K šamanu greš, če te skrbi, da te mož vara, ker pije, na očiščenje duše, zaradi nespečnosti ali pa zaradi telesnih težav, lahko tudi ravnanja kosti, česar sem bila poleg drugih veščin šamanov deležna tudi sama,« pojasnjuje Zgonikova. Šamani se med seboj razlikujejo, nekateri bolj poudarjajo obredno noto in se tako bolj posvečajo tem veščinam, drugi pa so bolj specializirani za zdravljenje.
»Zelo je zanimiva njihova diagnostika. Poudarjajo, da je vzrok za bolezen neravnovesje elementov v telesu. Če je preveč ognja, se pojavijo vnetja, če je premalo vode, je telo izsušeno. Ravnovesje med elementi pa v telesu vzpostavi pogoje za samozdravljenje, kar je tendenca telesa,« sogovornica pripoveduje o modrosti šamanov. Prav tako so poleg mističnih postopkov odlični poznavalci zdravilnih zelišč. V staroselskem andskem ljudstvu Kalavaja, katerega zdravilne tehnike, obredje in drugo kulturo je Unesco zaščitil kot kulturno nematerialno dediščino, vsak pozna vsaj 500 različnih zelišč, razloži naša sonarodnjakinja. »So izredni mojstri, eden od Kalavajev je poznal celo 900 zelišč z različnih koncev Bolivije. To staroselsko ljudstvo pa ni več veliko, le okoli dva tisoč jih je,« še pravi. Za ohranjanje njihovega znanja – z magičnimi postopki in zelišči recimo blažijo tudi avtizem – raziskovalka sodeluje pri projektu, s katerim želijo spodbuditi tesnejše povezave med kalavajskimi šamani in drugim prebivalstvom dežele.
Jezik poln prispodob
Vendar pa, kot še pripoveduje Tina Zgonik, navezovanje stikov z bolivijskimi staroselci zahteva čas. Da so jo domačini sprejeli, je namreč dolgo trajalo. »Veliko je bilo nesporazumov, najprej že samo na ravni jezika.« Pa ne samo to, kot priseljenka se je namreč morala naučiti tudi kulturnega besednjaka – spoznati način življenja, navade in običaje. Z zahodnega stališča je življenje »tu bolj staromodno, manj dajo na udobje, domovanj ne ogrevajo, kar v Andih niti ni zanemarljivo«.
Kar zadeva nesporazume, sogovornica pripoveduje, da ti na začetku niso bili povezani samo z neznanjem skupnega jezika med njo in staroselskimi prebivalstvom, temveč že zaradi samega načina govorice. »V vsakem jeziku izražaš čustva drugače. Vendar ne samo to, jezik andskih staroselcev Ajmara, s katerimi imam v La Pazu največ stika, ima samo 8000 besed. Zelo radi se izražajo v podobah, veliko je metafor, pravzaprav imajo čisto filmski jezik.« Poda primer. Če ti denimo nekdo reče, da mu je izpadel zob, to pomeni, da ga je pustilo dekle. »Ko mi je neka domačinka rekla, da je najela bel avto, da bi povozila moža, sem šele pozneje izvedela, da to ne pomeni, da je moža hotela umoriti, temveč da je bila samo jezna. Na začetku sem njihove besede razumela preveč dobesedno.«
Sčasoma so se naučili komunicirati drug z drugim. Tina Zgonik je začela besede Ajmarov razbirati med vrsticami. Ni pa redko, da se ob novih stikih sooča s predsodki in stereotipi o belcih. »Belci nosimo kolektivno karmo, čeprav Slovenci nismo imeli nobene kolonije, na kar sem ponosna. A ko prideš med staroselce, ki imajo rano zaradi španskega vdora in stoletij mučenj, čutiš poglede, ki te prebadajo, se ti posmehujejo in te zaničujejo. Poskušam pokazati maksimalno spoštovanje. Sčasoma sem postala ob spoznavanju tudi bolj sproščena in naravna, sem pa dolgo potrebovala, da sem se naučila, kako s kom ravnati, ohraniti svoje dostojanstvo in ne imeti nobenega občutka krivde,« svoje izkušnje strne Zgonikova.
Od nje kot bele raziskovalke pa ljudje kdaj tudi pričakujejo, da jim bo za informacije plačala, postavila kakšno streho na cerkvi ali kaj podobnega. »Zato jih je včasih treba postaviti na njihovo mesto, da nimam teh možnosti in da to niti ni moj namen, ne v moji moči. Najprej sem bila ob takšnih stikih prestrašena, nato sem šla skozi obdobje užaljenosti, zdaj pa mi je jasno, da moram stvari vzeti s humorjem, to je namreč jezik, ki ga razumejo.«
Zamujanje je del vsakdana
Življenje v Boliviji te nauči, da niso vse stvari tako resne in da tudi ni treba vsega načrtovati, še posebno ne takoj, in če se kaj ne izide, tudi ni nič narobe. »Prav tako znajo ljudje tukaj tudi potrpeti. Ko sem se nekoč na celonočni vožnji v kombiju vozila na sedežu, ki se edini ni dal premakniti nazaj, da bi lahko lažje spala, mi je voznik rekel, saj boš ne glede na to prišla na cilj,« Zgonikova z zgodbo ponazori, kako se je učila potrpežljivosti v Andih. Poleg tega je morala sprejeti tudi redno zamujanje, pa naj gre za sestanek, srečanje s prijateljem, kosilo, odhod skupine na izlet in podobno. »Ni jim škoda časa, ne tvojega ne svojega. Ni treba imeti nadzora nad časom, ker življenje gre tako ali tako po svoje,« je še en vidik bivanja v La Pazu. Prav tako jim »ni žal lastnega zdravja, kar je dediščina kolonije. Ne pazijo na svoje zdravje, ker ga ne spoštujejo, morda le zdravilci. Ni jim žal človeškega življenja, ker so bili nekoč tako malo vredni…«
Sicer pa življenje v La Pazu na 3200 do 4000 metrih nadmorske višine pomeni tudi bivanje v najvišje ležeči prestolnici na svetu, kjer voda zavre pri 88 stopinjah. Javni prevoz poteka s kombiji, ki ti ustavijo kjer koli, le pomahati jim moraš, prav tako lahko tudi izstopiš tam, kjer želiš. Najhitrejši prevoz po mestu omogočajo gondole. »To je odlično, saj se izogneš gneči v prometu, vožnja pa poteka brez hupanja, tuljenja voznikov, dima in zastojev.«
