Mislim svoje mesto: Vlečka na asfaltu, raca v zraku
Pravzaprav se ne morem natanko spomniti, kdaj sem ga uzrla prvič. A bi dala roko v ogenj, da sem takrat podvomila o verodostojnosti svojih zaznav. Prizor je bil namreč sila nenavaden: velikanska ptica z repom iz bleščečega, pisanega perja, ki je drsel za njo po asfaltu, nonšalantno kot nevestina vlečka, je mirno stopicala po zebri. Na obeh straneh prehoda za pešce v Šubičevi ulici se je promet ustavil. Pav je prevzetno dvignil kljun in se namenil nekam proti Šolskemu muzeju, po vsakdanjih opravkih.
Odtlej sem ga redno srečevala, včasih celo samoiniciativno obiskovala. Spoznala sem tudi njegove žene – skromne in prijetne. Včasih sem ga mogla občudovati čisto sa...
