Zavedati se moramo, da je pitna voda nadvse pomemben naravni vir in je, v primeru onesnaženja, nepovratnega značaja, kar posledično uničujoče vpliva na tla, vegetacijo, favno, biotope, redke vrste, tok in kroženje vode kot naravni proces. Novi zakon o vodah bo omogočal onesnaževanje vode na vodovarstvenih območjih ter gradnjo javnih in enostavnih objektov na priobalnih območjih. S krajinskega stališča je to nesprejemljivo, saj bomo s tem poleg naravnih virov izgubili še slikovitost krajine, naravna območja, vzorce kulturne in zgodovinske krajine, razvrednotili stavbno dediščino in celo značilne objekte krajinske arhitekture. Podobno smo nepovratno izgubili plodna tla z izgradnjo Magne v Hočah, kar so jih kmetje vzdrževali desetletja.
Zarast melioracijskih jarkov naj bi čistila praviloma vodnogospodarska podjetja oziroma lastniki zemljišč, ob potokih in rekah je dolžna čistiti država, da ne bo prišlo do poplav, kar po mojem mnenju ni vezano na nov zakon, kot navaja zakonodajalec.
Že danes nekateri javni objekti onemogočajo dostop do obale morja, jezer (na primer Bled, Blaguško jezero) in celo do rek in potokov. Ta območja so najbolj ranljiva. Ostati morajo še naprej za oddih in rekreacijo vseh prebivalcev in za znanstvena proučevanja naravnih procesov, zato ne smemo dovoliti, da bi z javnimi objekti ta območja zaprli.
Čas je, da se planerji prostorskih aktov ob novem zakonu o vodah zavejo, da so razvojni interesi kratkoročnega značaja, interesi varstva prostora pa dolgoročnega značaja. Vsak poseg v prostor mora biti strokovno utemeljen v luči obeh interesov. V zadnjih desetletjih občine ne naročajo več strokovnih podlag in nimajo zaposlenih strokovnjakov za urejanje odprtega prostora, ki so usposobljeni prav za reševanje te problematike.
Spominjam se, da smo v 70. in 80. letih prostorsko problematiko reševali na ravni urbanističnega programa za mesto Maribor z metodo modelov privlačnosti in ranljivosti prostora na naravne sisteme, kar je bila osnova za urbanistični načrt Maribora. Takrat se je delalo izključno na interdisciplinarni osnovi, kar je omogočal tedanji zakon o urejanju prostora.
S privatizacijo urbanizma pa omogočamo kapitalu, da narekuje prostorski razvoj, urbanizem, krajinsko arhitekturo in arhitekturo, česar nekdanji regionalni zavodi za prostorsko razvoj v nobenem primeru niso dopuščali, saj so bili v 70. in 80. letih preteklega stoletja interdisciplinarno zasnovani.
Mag. sc. Niko Stare, krajinski arhitekt, Maribor
