Očitno pa Janši ustreza takšno igranje z ognjem oziroma hoja po robu (ustavnosti in zakonitosti). Najbrž mu takrat adrenalin kar šprica. Kakor ljudem, ki se grejo smrtno nevarne (ekstremne) športne podvige. Pravzaprav je kar značilno, da je tudi med planinci veliko takih izzivalcev smrti (ki bi jih smeli označiti za čustveno nezrele osebnosti).

Žalostno pa je, da je sama ideološkost stranke, ki ji načeluje Janša (in ki ji je temelje postavil Pučnik), pravzaprav celo zelo v redu. V nekem smislu celo bolj kot marsikateri levičarji, čeprav imajo ti v nasprotju z desničarji bolj napredno ideologijo: zanje naj bi bili enakopravni vsi ljudje preprosto zato, ker so bitja na dveh nogah, ker naj bi bila razumna bitja. Krona stvarstva ali najnaprednejša biološka vrsta na Zemlji. Za desničarje pa obstajata dve vrsti ljudi: eni, ki so povsem razumna bitja, in drugi, ki smejo samo delati po navodilih prvo omenjenih ljudi. Torej desničarska ideologija loči prvorazredne in drugorazredne ljudi. Ena takih ideologij je ideologija o arijski in drugih, manjvrednih rasah (Slovani, še bolj tretjerazredni pa naj bi bili pripadniki judovske rase). Taka je denimo tudi ideologija, katere rezultat je ločevanje belske in črnske rase.

Tak je torej ta vrh SDS. In zaradi tega toliko nasprotovanj proti njej. Ampak kot rečeno, očitno Janši adrenalin kar šprica ob toliko nasprotovanjih ne samo v Sloveniji, ampak tudi v EU in svetu.

Uroš Blatnik, univ. dipl. psih., Ljubljana