O pravem številu protestnikov policija molči, na srečo pa je tu rezervni načrt, kako priti do vsaj približnega števila protestnikov, ki nam ga je v trenutku razsvetlitve ponudil minister, ki iz števila sadik solate na kvadratni meter, iz števila krav na hektar pašnika ali iz podobnih trdnih dejstev zna izračunati število protestnikov na ulicah.

Za zdaj je število protestnikov res še skrivnost, že zdaj pa vemo, da gre na teh protestih za protidržavno dejanje; prvi minister je s transparentov prebral, da protestniki terjajo njegov odhod z oblasti in padec njegovega režima. Ob predpostavki, da je, kot nekoč sončni kralj, država on, je čisto verjetno, da so protesti nedržavotvorni. Drži pa tudi, da je po norišnicah tega sveta kar nekaj podobnih tipov, ki so prepričani, da so prav oni sami poosebljena država.

Predsednik, ki vse nas navdihuje s svojo vseprisotno odsotnostjo, bi se morda v nekem trenutku zbranosti in prisebnosti, ko ravno ne visi kot znameniti maček Garfield s kakšne ograje, razmišljajoč o domotožju, lahko odločil, da že zaradi prislovičnega vsegliharstva tudi kakšnemu ministru, in zgoraj omenjena sta nedvomno dobra kandidata, podeli jabolko navdiha. Zanj, ki mu je po njegovih lastnih besedah politika prva ljubezen, ne bi smelo biti pretežko s pomočjo kakšnega oksimorona, ki jih je poln kot berač uši, razložiti svojo odločitev. S kančkom navdiha bi nagrado lahko podelil celo samemu sebi za državniško držo ob poplesavajočih miškah ali za odločnost, s katero je za predsedniško plačo, v čisto novih kombinezonih, po celih pet minut igral smetarja, cukerpeka, pleskarja in vse druge poklice iz svojega bogatega nabora talentov.

Nič kurjega ni bilo zadnji petek opaziti na ulicah prestolnice kurje dežele. Namesto apatije je bilo med protestniki eno samo veselje in odločenost, da si ponovno priborijo pravico do lastnega glasu, ki jim pripada po vseh človeških in božjih zakonih. Še policisti, vsaj tisti na ulicah, so pokazali dostojnost in dokazali, da razumejo dogajanje, ki so mu bili priča, in pustili pendreke za pasom. Le njihov šef je, tako kot vlada, ki ga je nastavila, varno skrit v nekem obskurnem uradu, besnel zaradi neprijavljenega shoda. Tokrat so tudi policisti dokazali, da so s svojimi ljudmi in ne s kriminalno, skorumpirano oblastjo in kruhoborskim parlamentom.

Ob vseh kolobocijah v vladi, parlamentu in na ulicah pa ne gre pozabiti, da je toksičen sistem, zoper katerega ljudje štrajkajo, v resnici najbolj prečiščen derivat in dete vseh, tudi bojda levosredinskih vlad, ki so v najboljši liberalni maniri neusmiljeno ropale vse, kar se je oropati dalo. Moč stranke, ki ji pripada in jo vodi najbolj osovražen in hkrati najbolj oboževan politik postkomunistične dobe in prvi osamosvojitelj države, je tudi posledica frustracij ljudi, ki so videli in še vidijo v bivši avantgardi, ki se je čez noč prelevila v liberalne demokrate, glavni razlog za svojo bedo. Avtokrat vlada v najboljši maniri diktature ene partije natančno tako, kot se je kot politkomisar propadlega režima naučil v svoji mladosti, tako, kot vladajo v politično sorodnih državah njegovi politični mentorji.

Razumljiv je njegov bes in sovraštvo do civilnih gibanj in stranke, zrasle v demokraciji, čeprav invalidni, ki zahteva osamosvojitev od osamosvojiteljev in je zavezana demokratičnim načelom evropske civilizacije, ki solidarnost jemlje skrajno resno in natančno tako, kot jo je na deklarativni ravni videla propadla avantgarda: kot svetlo idejo za graditev neke nove, humanejše, bolj strpne in bolj solidarne družbe. Zaradi teh idealov bi jih zdajšnji fašistoidni postkomunistični samodržec, kot največjo grožnjo sebi in svojemu režimu, najraje prepovedal in jih z veseljem vrgel iz parlamenta.

Emil Brence, Bled