Nina Bulatovix so trije nekdanji sodelavci z mariborskega Radia Študent – pevec Gregor Kosi, basist Marko Širec in bobnar Jure Lavrin. Nastali so kot odgovor času in duhu protestniških vstaj pred dobrim desetletjem v Mariboru. Ime so si nadeli (in ga nekoliko predrugačili v izognitev sodnim sporom) po vodji urada za kulturo in mladino pri mariborski občini, ki je soodločala o usodi Pekarne, mariborski različici ljubljanske Metelkove.
Leta 2011 so v samozaložbi izdali ploščo, ki so jo poimenovali po bendu, druga z naslovom Jate, na kateri so se po gospodarski krizi spraševali, »kakšne jate smo vzgojili, tovariši«, je izšla leta 2014 pri založbi Kapa Records, v začetku leta pa so pri isti založbi izdali še ploščo Zob Za Zob. Zaradi koncertnega molka kot posledice koronaukrepov jo bodo v živo odigrali šele 16. julija na vrtu Gale hale na Metelkovi.
Čas za protestniške pesmi
Če želite začutiti naboj benda, so zgovorni že naslovi pesmi (Prekerni, Tresem Se, Zob Za Zob, Poj Mi Tralala, Duma 2020), še bolj pa seveda uglasbena poezija vokalista Gregorja Kosija, ki jo interpretira v glavnem skozi govorjeno, pa tudi peto besedo. Če je besedilno naslovni komad Zob Za Zob priredba skladbe Anti-semitism zasedbe Laibach, je denimo Na kateri strani si? aluzija na istoimenski protestniški komad aktivistke Florence Reece iz leta 1931. Po Kosijevih verzih se potikajo divjaki na začasnem delu, človeški diagrami, mnenjski prostituti, nas pa ob tem sprašuje: »Kje se začenjaš in kje končuješ?« In pa: »Si bil med tistimi, ki so padli, se zagrebli, izkopali?« Skratka, družbi nastavljajo ogledalo, kot so to v pank sedemdesetih počeli Otroci socializma, Via ofenziva in podobni kalibri.
»Očitno se protestniške pesmi pojavljajo ciklično, takrat, ko je treba nekaj povedati na glas oziroma ko se še da kaj povedati. O svoji poeziji pa lahko rečem, da je nedvomno družbenokritična, v njej se odraža moje fenovstvo do novega vala osemdesetih in takratne alternativne scene, hard cora, skaja, predvsem pa mi daje možnost izražanja v domačem jeziku: gre za nekaj tehtnega, igrivega, žmohtnega, z aktivacijskim potencialom. Slovenščina je seksi v vsakem primeru.«
Sicer se ima za privrženca fragmentov, »zelo hitro se mi zapiči kakšna misel, okrog katere je treba zgraditi besedilo, verz, tako da načeloma ni razlike, ali besedilo pišem za bend ali za svoj izraz, kot poezijo. Nekoliko se seveda zaplete, ko je treba besedilo zbližati z muziko, zato mi je zelo všeč, če preostala dva člana komentirata moje verze. S tem sooblikujemo tudi bendovska stališča.«
Duet kot glasbeni steber
Kitarist Marko Širec in bobnar Jure Lavrin sta glasbeni steber benda. Poznata se že dolgo, skupaj sta recimo igrala v sint-trash zasedbi Napravi mi dete. Jure Lavrin pravi: »Imava že zelo dolgo odrsko kilometrino z različnimi bendi, in da sva lahko samo dva, nama je v bistvu užitek. Če se je v drugih bendih kaj preveč zapletalo, je bila Nina Bulatovix za naju vedno nekakšen pobeg. To je bend, v katerem so lahko zamisli tudi preproste, a glasbeno zelo močne.«
Marko Širec razmišlja, da je njihovo glasbo težko opredeliti, niso niti postpank band, kot jih radi označujejo: »Neradi se predalčkamo. Lahko da bo naslednja plošča povsem šansonjerska, vsekakor pa bomo igrali tako, kot bomo čutili, da nam ustreza.«
Svojo žanrsko odprtost so ne nazadnje pokazali prav na zadnji plošči, ko so k sodelovanju povabili še enega glasbenika. »Multiinštrumentalist Andrej Hrvatin nam je dal kar nekaj dodatne širine, kot bi iz dvodimenzionalnosti prešli v tridimenzionalnost.« Strukturno čvrsti so predvsem komadi v krautrok maniri, kot so Porini Me V Kader, Metronome, Morgenrot. Sicer pa za svojega člana štejejo še Marka Lavrina, ki producira njihove plošče, veliko doda h končni podobi pesmi in se jim kot gost kdaj tudi pridruži na odru.
»Vsa glasba nastaja sproti s poezijo, verjetno preizkusimo čisto vse položaje – počasne, hitre, nadgrajujoče. Včasih se vse zgodi v enem večeru, včasih pa nastajanje komada traja in traja,« pripoveduje Jure Lavrin. »Veliko nastavkov za zadnjo ploščo smo naredili že v Berlinu, kjer smo bili na rezidenci. S seboj smo imeli samo elektronske bobne in baskitaro, in v tistem stanovanju so nastale povsem drugačne stvari, kot jih običajno delamo. Ideje smo sproti posneli, jih pozneje še predelovali, a je trajalo še dve leti, da smo izdali ploščo. Proces dela je bil precej modularen.«
Tako na odru kot v studiu
Kitaristu je žal, ker v teh koronačasih nimajo koncertov v živo, »vendarle smo bend, ki potrebuje oder in poslušalce pod njim. Čeprav so kritiki ploščo dobro sprejeli, se mi vseeno zdi, da do te točke še ni končana. Ker ni bilo koncerta, ni bilo še pravega klimaksa.« Bobnar dodaja: »Pri procesu nastajanja plošče se nabira neka energija; v studiu stvari oblikuješ premišljeno, opazuješ z distance, dodaš še kakšne 'sample', po izidu plošče pa hočeš, da glasba izbruhne tudi v bolj surovi obliki, na odru.«
Ne čutijo pa se odvisni od kakšne posebne promocije: na družbenih omrežjih so prisotni, ker to pač od njih zahteva sodobni čas, zelo zadovoljni so z založbo, s tega naslova imajo tudi prostor za vaje. »Vse drugo je veselje, odločitev za muziko in prijateljstvo,« še dodajajo.
