Mogoče je ta gospa spregledala, da sem se v svojem prvotnem članku obrnila na policiste in ne na njene vodilne strukture, ki jih ta gospa kot portparol zastopa. Zato to mnenje gospe Ciperle Adlešič razumem kot pokritje delovanja vodstva policije, ker bi sicer v nasprotnem primeru dobila nogo, kot marsikdo pred tem.

Pričakovala sem, da se bo oglasil kateri od sindikatov policije in se postavil v bran ugledu policistov in policije. V zadnjem letu je namreč policija popolnoma izgubila ugled med državljani, upam si celo reči, da je postala osovražena. Temu pa so botrovali politično (SDS) nastavljeni šefi, ki so policijo spremenili v »politpolicijo«, ki krši zakone, ustavo in človekove pravice. Zadnji tak primer je nasilje, ki ga je policija zganjala na protestih 21. maja pred parlamentom, ko so protestniki izražali podporo Palestincem. Da o raznih rogljičkih v Kranju, malici na stopnicah cerkve, kaznovanju dijakov, ki so zahtevali nič drugega kot odprtje šol, in še mnogo drugih napadih ne govorimo. Da o policijskih posegih v medije, STA, Dnevnik in Mladino, ter računsko sodišče in stranko Levica niti ne govorimo. Takšnih akcij so se posluževali tudi v tridesetih letih prejšnjega stoletja in vemo, kam je to pripeljalo. Danes nam nosilci tovrstne politike celo grozijo z državljansko vojno in državljane izganjajo v Venezuelo.

Hvala lepa za takšno policijo. Bojim pa se, da policijski sindikat s svojim molkom zamuja zgodovinsko priložnost, ker že danes ne pove svojega mnenja, ki, upam, ne pokriva tovrstne policijske diktature.

Petra Lužnik, Ljubljana