Poskušam biti razumevajoča, čeprav bi najraje vse skupaj takoj spravila na imenovalec Pahorjeve neskončne, brezpogojne, servilne podpore Janši, ki smo jo že neštetokrat videli in slišali v tridesetih letih njunega življenja na davkoplačevalski račun. 70 odstotkov državljanov, skoraj plebiscitna večina, meni, da je država v krizi, je proti Janševemu režimu, ne podpira njegove manjšinske vlade, Janša pa je zaradi svojega arogantnega odnosa, nesposobnosti, spornih ukrepov in njihovih negativnih posledic tudi po anketah eden najmanj priljubljenih politikov. Več deset tisoč državljanov protestira zaradi njegovega uničevanja medijev, vladavine prava, represije strankarske policije…, on pa nas iz naše domovine pošilja v Venezuelo. Nezaslišano! Očitno Pahorju tudi grožnja z državljansko vojno ni dovolj. Se ne zaveda, pri čem hote ali nehote sodeluje?

Ko je Marjan Šarec odstopil in je njegova manjšinska vlada (42 glasov) padla, Pahor ni videl posebnih problemov. Poudarjal je, da Slovenija potrebuje vlado, ki ima prepričljivo večino v državnem zboru. Glej ga zlomka, to zanj pri Janševi, ki jih ima samo 38 glasov, sploh ni pomembno. Tudi ne, da opozicija in državljani vidijo rešitev samo v predčasnih volitvah, to kar presliši. Janši oziroma slovenski politiki pripisuje »dovolj zrelosti in izkušenosti, da je sposobna predsedovanje Svetu EU izpolniti na visoki ravni pričakovanj vseh 27 članic po najboljših močeh«. Po drugi strani pa apelira, da »se bomo zavedali naše skupne odgovornosti, ne glede na politične razlike med nami, da smo hkrati odgovorni ne samo za svoj lastni razvoj, ampak tudi za vodenje Sveta EU«. Se strinjate, da je njegovo leporečenje namenjeno samo Janši v prid, ne glede na vse posledice za našo državo?

Očitno nas še naprej čaka preštevanja v parlamentu, morda Janševo nezakonito vezanje zaupnice na rušenje predsednika DZ Zorčiča; izgovarjanje koalicije, da mora predsednik izhajati iz njihovih vrst, ker predstavlja večino, čeprav šteje opozicija več poslancev; mešetarjenje z glasovi in morebitno končno »spregledanje« posameznikov. (Mimogrede: morda se spominjate neuspešnih opozicijskih predlogov, da bi bolni poslanci imeli pravico do tajnega glasovanja od doma? Koalicija je bila proti in vpila o etiki, zdaj pa, res neetično, pripelje v DZ na tajno glasovanje hudo bolnega poslanca Verbiča.)

Sram me je, da živim v Sloveniji. Da, tudi zato, ker se nekateri moji kolegi okoriščajo na račun epidemije. Boli in jezi me, kam gremo, in skrbi, kaj bo z nami. Od demokracije počasi ostaja samo še farsa.

Polona Jamnik, Bled