»Prvič smo gradnjo hidroelektrarn na Muri preprečili pred tridesetimi leti. Veliko posameznikov je zaslužnih za tisto zmago. Prekmurci in Prleki se dobro zavedamo neprecenljive vrednosti reke Mure. V sodelovanju s strokovnjaki nam je uspelo dokazati, da zajezitev Mure ni smiselna, še več, da je celo škodljiva,« pripoveduje Samo Tuš. Zveza društev Moja Mura, ki združuje 27 lokalnih društev – od naravovarstvenih, kulturnih in športnih društev, do študentskih klubov in lovskih družin – je nastala v drugem obdobju pritiskanja na izgradnjo hidroelektrarn pred dvanajstimi leti.
Vlada RS je v decembru 2005 izdala odlok, na podlagi katerega je 2. februarja 2006 družbi Dravskih elektrarn Maribor podelila koncesijo za revitalizacijo porečja reke Mure in morebitno izgradnjo hidroelektrarn. »Vlada je torej ugotovila, da je porečje Mure ranjeno in da mora ukrepati. Ampak – ukrepati tako, da najprej zgradiš osem hidroelektrarn, potem pa še malo poskrbiš za naravo? Totalna neumnost.«
Mura, ledvica Prekmurja in Prlekije
Kampanjo Rešimo Muro! je podprlo sto znanstvenikov in več kot sto lokalnih, nacionalnih in tujih nevladnih organizacij. Pod pritiski civilne družbe je vlada leta 2019 ustavila postopek priprave državnega prostorskega načrta za območje hidroelektrarne Hrastje-Mota. »Zakaj nam je uspelo? Ker je nekdo končno ugotovil, da je Mura ledvica Prekmurja in Prlekije. Te metafore so se spomnili v društvu Tabrih. S hidroelektrarno Hrastje-Mota bi imeli v črpališču Krog za 30 odstotkov manj pitne vode. To bi ogrozilo dvanajst občin, več kot 50.000 ljudi.«
A vlada Dravskim elektrarnam Maribor vse do danes ni odvzela koncesije za gradnjo hidroelektrarn. »Lobiji so bili premočni. Apetiti zagovornikov elektrarn pa ostajajo nespremenjeni«, pravi Samo Tuš. »Ministri slej ko prej pokleknejo pred gradbenimi lobiji, psi lajajo, karavana gre dalje.« Zgrožen je nad politiki, ki pravijo, da bi lahko prišlo do prevlade interesa, da bo torej gradnja hidroelektrarne bolj pomembna od pitne vode. Pa tudi sicer je pravica do pitne vode v ustavi je navadna krilatica, meni. »Poglejmo ceno električne energije po Sloveniji. Pepo na Primorskem, Jože na Štajerskem in Geza na Prekmurju plačujejo isto ceno elektrike. Mogoče je med položnicami kak cent razlike. Če pogledamo ceno vode, pa vidimo, da jo nekateri plačujejo 10- in celo 15-krat več kot drugi. Je to pravica do pitne vode, zapisana v ustavo? Zaradi te pitne vode moramo na referendum!«
Očitek, ki ga nasprotniki gradnje hidroelektrarn slišijo pogosto, je oviranje razvoja. »Pravijo nam, zakaj imajo pa v Avstriji več kot 30 hidroelektrarn? Smo Slovenci res tako butasti, da ne moremo zgraditi niti ene hidroelektrarne? Pravijo, da nam gre samo za črve, žabe in ptiče, da smo proti razvoju in delovnim mestom. Kakšne neumnosti klobasajo! Delovnih mest v hidroelektrarni je za peščico. Turizem na umetnih jezerih? Naj gredo pogledat Ptujsko jezero, greznico Maribora. Dravske elektrarne Maribor zapravijo milijone za čiščenje blata. Pa ga ne očistijo, ker je nemogoče.«
Kaj pa obveznosti države do civilne družbe?
Prav avstrijske hidroelektrarne so vzrok za katastrofalno stanje reke Mure, pravi Samo Tuš. »Reka nosi prod, a zaradi jezov tega proda ni več. Po meddržavnem dogovoru bi morali Avstrijci v Muro vračati na milijone kubikov gramoza, pa jih ne. Dno reke se zato poglablja, to pa ima uničujoče posledice. Poplavni gozd se začenja sušiti; s poglabljanjem reke smo pri avstrijski meji prišli že do laporja. Dve podzemni vodi imamo: tisto podtalnico, ki jo pijemo, in zgornjo vodo, ki jo črpajo za naša polja. Če bo Mura predrla mejo, bo onesnažena vsa podtalna voda v Pomurju!«
Za takšno stanje je krivo tudi slovensko pogajanje z Avstrijci, meni Tuš. »Slovenci v meddržavni komisiji Avstrije in Slovenije za reko Muro popuščajo Avstrijcem in preprosto ne ščitijo slovenskih interesov. Avstrijci po Muri spuščajo 30, 40 let stare usedline! Vse pristanejo pri nas na Balkanu.« Ob tem spomni na poplave Drave leta 2012, v katerih je na dravskem porečju v Sloveniji nastalo za okrog sto milijonov evrov škode. »Še danes odstranjujejo kontaminirano zemljo. Če bi naši drugače postopali, bi bil avstrijski upravljalec hidroelektrarn že davno obsojen.«
Zveza društev Moja Mura je že pred več leti pridobila status nevladne organizacije v javnem interesu na področju varstva okolja, kar jim med drugim omogoča pravico do sodelovanja v okoljskih postopkih. Pogoje za sodelovanje pa so lani spomladi zaostrili in iz postopkov odločanja izključili večino okoljevarstvenih organizacij. »Kot društvo v javnem interesu moramo izpolnjevati vse pogoje, ki nam jih nalaga ministrstvo. Država po drugi strani nima obveznosti do nas. Pred dvema letoma smo prvič zahtevali, da bi imeli svojega predstavnika v meddržavni komisiji Avstrije in Slovenije za reko Muro. Dva okoljska ministra sta s sklepom našega predstavnika tudi imenovala. A je vodstvo slovenskega dela meddržavne komisije sklep zavrnilo z izgovorom, da mu nasprotujejo Avstrijci. S tem so kršili tudi Aarhuško konvencijo, ki zahteva vključevanje javnosti oziroma prebivalstva pri upravljanju območij, kjer živijo. Namesto tega je komisija organizirala nekakšen Forum za Muro, ki pa ni nič drugega kot simbolični prostor, s katerim so nas hoteli utišati. In naj poudarim – še do danes nismo dobili zapisnika te predstave za javnost. Sramota.«
Žalosti ga, da država (pre)pogosto prezre argumente civilne družbe in strokovnjakov, oprte na temeljite raziskave. »Še sami so izračunali, da je gradnja hidroelektrarne Hrastje-Mota nesmiselna in škodljiva, pa jih to ne ustavi. Pol odstotka celotne slovenske proizvodnje elektrike bi nabrusili in to je za njih ekonomsko upravičeno. Ekonomsko upravičeno je samo za gradbenika, ki bo vozil šoder.« A Samo Tuš ne izgublja volje. »Oblast, ki hoče s političnim repom mahati po civilni družbi, naj se 'skulira', če ne, jo bomo prijeli za vrat. V prenesenem pomenu, seveda!« hudomušno doda.
