Jutranjo spokojnost v vasi Planina pod Mirno goro je za kratek čas zmotil prometni zamašek, ki so ga ustvarili kombiji invalidskih društev z različnih koncev Slovenije, osebna vozila in avtobus, ki je pohodnike pripeljal iz Ljubljane. Pisana druščina ljudi, nekateri so bili na invalidskem vozičku, drugi so v rokah namesto pohodnih palic držali belo palico ali jih je vodil pes, je z velikim pričakovanjem čakala, da skupaj dosežejo cilj, ki so si ga zadali zjutraj: uživati v gorah, dobrem vzdušju in prijetni družbi, hkrati pa nekaj narediti prvič.

Osebni izzivi pri premagovanju ovir

Čeprav vzpon na dobrih 1000 metrov visok najvišji vrh v Beli krajini, hkrati pa eno najbolj jugovzhodnih vzpetin prostranega Kočevskega roga, za človeka z zdravimi nogami in z vsaj malo kondicije ne predstavlja večjega zalogaja, je bil tempo hoje, ki ga je vzdrževala 29-letna Anja Uršič, »ubijalski«. »Se vam lahko pridružim? Skupino sem pustila za sabo, hodim hitreje od njih,« je povedala slabovidna planinka. Ker je v hrib precej lažje gristi ob prijetnem pogovoru, zlasti če govori druga oseba, smo izvedeli, da se je Uršičeva temu projektu priključila lani. »Zaradi vseh ukrepov lani je kar nekaj pohodov odpadlo, pred mesecem dni pa smo projekt Gibalno ovirani gore osvajamo (GOGO) začeli s pohodom na Nanos,« je povedala in se pohvalila, da je lani poleti osvojila Triglav. »Šlo je za osebni izziv, ki sem ga opravila z dvema spremljevalcema, ki sta me bila pripravljena spremljati. Zato lahko rečem le, da ovir ni. Vsak hrib je primeren za vsakogar, zato ni izgovorov.«

Pot do planinske koče je enostavna, če zavijete s pastirske poti na gozdno učno pot, si lahko še popestrite hojo po makadamu. A v družbi Anje, ki ima le 8-odstotni vid, je bilo to prenevarno. »Za vsak pohod se moram pripraviti. Vedeti moram, kakšna bo pot, kakšne bodo ovire na njej. Brez pravega vodnika gozdne poti zame niso varne,« je opomnila in v smehu priznala, da ji padci kljub vsemu niso tuji.

Pot, ki se je na trenutke tudi strmo vzpela, je precej preglavic povzročala invalidom na vozičku. No, skoraj vsem. Štiriindvajsetletni Elvis Mihalič, ki se je sam pripeljal s Kozine, se je projektu priključil letos. »Sem športnik, treniram in sem tudi v reprezentančni ekipi košarke na vozičku, kolesarim, pozimi tudi smučam. Današnji vzpon je bil lažji zalogaj, le v enem delu, ko je bil vzpon tudi zaradi precej razrite podlage skoraj nemogoč, so mi pomagali,« nam je pred kočo povedal Mihalič. Martin Močnik, ki je posodil obe zdravi nogi in si okoli pasu zavezal trak ter voziček povlekel čez zahteven del, pa je dodal: »Vem, da nikoli več ne bom upravljal letala in vozil avtomobila, lahko pa še vedno opravljam določene stvari. Biba, psica vodnica, mi je kazala pot, in ne vem, zakaj ne bi pomagal tistemu, ki potrebuje pomoč, dokler imam zdrave noge in sem močan.«

Slepi julija v visokogorje

To je tudi pomen inkluzivnega pohoda, ki v projekt GOGO privablja vedno več invalidov, društev, organizacij in tudi prostovoljcev. »Nekaj več kot 200 nas je danes tukaj pred kočo na Mirni gori. Samo poglejte okoli, koliko je različnih invalidnosti, koliko društev je povezanih s humanitarnimi društvi in prostovoljci. Drug od drugega se učimo in rastemo,« je zadovoljen povedal Stojan Rozman, vodja delovne skupine, in dodal, da se je v projekt letos vključilo tudi Društvo distrofikov Slovenije, ki mu pohodništvo oziroma planinarjenje zaradi narave invalidnosti njegovih članov ni prva misel ob razmišljanju o kvalitetnem preživljanju prostega časa.

Da so pri tovrstnem projektu sila pomembni tudi prostovoljci, kar se je na sobotnem pohodu tudi izkazalo, je potrdila Nataša Solomun, predsednica Društva za cerebralno paralizo Sonček Posavje. »Že četrto leto se udeležujemo pohodov, prilagojenih invalidom, in tudi sama sem opravila izobraževanje za vodnika za osebe s posebnimi potrebami,« nam je povedala in dodala, da jih je tokrat malo, samo 24 članov društva. »Težav s prostovoljci, ki bi nam prišli pomagat pri potiskanju invalidskih vozičkov v hrib, nimamo, saj odlično sodelujemo s TD Senovo, gasilsko enoto Krško, prav tako nam na pomoč pogosto priskočijo prostovoljci iz policije. Vedno so bolj dobrodošli moški, saj je potrebna fizična moč.«

Bolj ko se je ura pomikala poldnevu, več skupin se je poslavljalo in vračalo v dolino. A ne vse. Skupina 34 slepih in slabovidnih planincev se je pod vodstvom Jurčka Nowakka, humanitarca in vodnika, odpravila naprej do Baze 20. Tudi naša sogovornica Anja Uršič, ki si je skupaj s skupino zadala prehoditi Slovensko planinsko pot. »Letos gremo v visokogorje, 5. julija se bomo iz Logarske doline povzpeli na Kamniško sedlo in se spustili v Kamniško Bistrico,« je povedal Nowakk in z očmi pospremil skupino otrok iz ljubljanskega Zavoda Janeza Levca, ki so – nekateri utrujeni, drugi pa še vedno živahni s strumnim korakom in ob pomoči animacije učiteljic – zapustili Mirno goro in se vrnili v dolino.