Čeprav je imela Afrika manj primerov okužb s covidom-19 in manj mrtvih kot druge regije po svetu, pa bi bile lahko posledice pandemije za črno celino trajnejše in globlje ter bi lahko destabilizirale ves planet. V enem letu je pandemija ustavila četrt stoletja trajajočo gospodarsko rast, prekinila oskrbovalne verige in povzročila izjemno povečanje neenakosti in revščine.

A če Afriki ne bi uspelo z okrevanjem premagati krize, ki jo je povzročil covid-19, v nevarnosti ne bi bil samo ta kontinent. Vse svetovno gospodarstvo lahko ostane brez enega od prihodnjih motorjev rasti.

Afrika ima vse, kar je potrebno, da premaga krizo pandemije in popelje svet proti novemu ciklusu trajnostne gospodarske rasti: mlade, ki so podjetni in inovativni, naravne vire, ki jih potrebuje lokalna industrija, in zelo ambiciozen projekt združevanja kontinenta. Toda Afrika nima instrumentov, da bi okrevala po tako velikanski in nepričakovani krizi.

Čeprav Mednarodni denarni sklad ocenjuje, da bodo afriške države potrebovale 285 milijard ameriških dolarjev (235 milijard evrov) za dodatno financiranje do leta 2025, pa ni načrta za okrevanje ali vzpostavljenega mehanizma, ki bi zagotovil ta sredstva. Medtem ko lahko v drugih regijah po svetu vidimo znamenja hitrega gospodarskega okrevanja, se Afrika ne more izkopati iz pandemije z enakimi vzvodi, kar lahko vodi v gospodarsko in socialno krizo, ki bi mladim Afričanom onemogočila priložnosti za boljše življenje, ki jih potrebujejo in do katerih imajo pravico.

Mednarodna solidarnost je prinesla rezultate kmalu za tem, ko se je pandemija začela. Tako so države G20 takoj začasno odpravile odplačevanje dolžniških obveznosti najrevnejših držav. Poleg tega so Mednarodni denarni sklad, Svetovna banka in drugi donatorji, vključno z evropskimi, omogočili izredno finančno pomoč revnim državam.

Toda institucije, na katerih smo v več desetletjih utemeljili to solidarnost, so zdaj pokazale svoje meje. Kratkoročno jih je oslabila izjemno neenaka porazdelitve cepiv. Oslabile pa so jih tudi velikanske gospodarske razlike, pri čemer se zdi, da jih noben urgentni ukrep ne more zmanjšati.

Zato potrebujemo nov okvir, ambiciozen in pogumen New Deal. In prvi test za to pobudo mora biti dostopnost do cepiv proti covidu-19. Prek Covaxa, ki je glavni steber mednarodne skupnosti pri njenem Pospeševalniku dostopa do orodij za boj proti covidu-19 (ACT-A, Access to covid-19 Tools Accelerator), in prek Delovne skupine za nabavo cepiv za Afriko (AVATT, African Vaccine Acquisition Task Team) bo v naslednjih mesecih več sto milijonov odmerkov razdeljenih v Afriki. Naročeni odmerki bodo razdeljeni prek multilateralnih kanalov in prednost bo imela zaščita zdravstvenih delavcev.

A to ni dovolj. Cepljenje je najpomembnejši del gospodarske politike v tem trenutku: njegove koristi se merijo v bilijardah, stroški pa v milijardah. To je investicija z največjimi donosi, do katerih je mogoče priti kratkoročno. Torej moramo mobilizirati inovativne instrumente, da bi okrepili financiranje pospeševalnika ACT, s čimer bi dosegli takšno precepljenost v Afriki, kot jo predlaga Afriški center za nadzor bolezni in preventivo, to je med 60 in 70 odstotki. Pozivamo Mednarodni denarni sklad, da uvidi, kako koristna bi bila uporaba posebnih pravic do črpanja sredstev, ko gre za financiranje teh prizadevanj v okviru boja proti pandemiji.

Poleg tega rimska deklaracija Svetovnega vrha o zdravju, ki je potekal 21. maja, pravi, da ključni boj proti pandemijam v prihodnosti predstavlja to, da se na proizvajalce cepiv v državah v razvoju prenese ne le licence, ampak tudi strokovno znanje. Ob čakanju na konkreten sporazum o intelektualni lastnini, o čemer že potekajo pogajanja v Svetovni trgovinski organizaciji (WTO), mora Afrika postati sposobna proizvajati cepiva ob uporabi tehnologije RNA in znotraj WTO skleniti dogovor o tržnih vidikih pravic do intelektualne lastnine (TRIPS, Trade-Related Aspects of Intellectual Property Rights). Z zagonom, ki ga je dal pariški vrh 18. maja afriškim in evropskim voditeljem držav in vlad, bodo v prihodnjih mesecih financirali in širili takšna partnerstva v proizvodnji.

Drugi del tega New Deala za Afriko so obsežne investicije v zdravstvo, šolstvo in boj proti podnebnim spremembam. Afriki moramo dovoliti, da si zagotovi te izdatke, ne da bi zaradi njih morala postaviti pod vprašaj izdatke za varnost in financiranje infrastrukture oziroma ne da bi kontinent spet zapadel v nov ciklus prevelikega zadolževanja. Kljub spektakularnemu uspehu posameznih afriških držav pri izposojanju na mednarodnem trgu kapitala pa kratkoročno potrebnih finančnih virov ne bodo zagotovili zasebni posojilodajalci.

Afrika potrebuje močno zaupanje. Pariški vrh nam je omogočil, da smo dosegli soliden sporazum o novih 650 milijardah dolarjev iz posebnih pravic za črpanje, od česar bo šlo 33 milijard za afriške države. Zdaj hočemo iti še dlje z dvema prostovoljnima zavezama držav vsega sveta.

Najprej potrebujemo zavezo drugih držav, da bodo za Afriko mobilizirale del tega denarja iz posebnih pravic za črpanje. V prvem koraku lahko to preusmerjanje sredstev sprosti 100 milijard dolarjev v korist afriške celine in drugih ranljivih držav, ki so izpostavljene hudi daljnoročni krizi.

Kot drugo morajo afriške institucije sodelovati pri uporabi tega denarja iz posebnih pravic za črpanje, saj bomo tako podpirali okrevanje celine in napredek k doseganju ciljev trajnostnega razvoja 2030. Tako bi nastala nova mednarodna finančna arhitektura, ki bo dala večjo težo afriškim institucijam.

Člane mednarodne skupnosti pozivamo, da se pridružijo tej dvojni zavezi.

Ne nazadnje pa se moramo osredotočiti na glavni adut Afrike: njeno podjetniško dinamiko. Mikro-, majhna in srednje velika podjetja tega kontinenta so glavna rešitev za prihodnost afriških žensk in mladih ljudi, toda zasebni sektor je talec neformalnega gospodarstva in finančne podhranjenosti. Zato mora biti naša prednostna naloga ta, da izboljšamo dostop afriških podjetnikov do finančnih virov, tako da se posebej osredotočimo na najpomembnejše faze razvoja njihovih projektov, zlasti na fazo zagona.

Cilj pariškega vrha je bil priti do sporazuma glede štirih ciljev: dostopa do cepiv proti covidu-19 za vse ljudi, kar vključuje njihovo proizvodnjo v Afriki; okrepitev panafriških institucij in njihove vloge v novi mednarodni finančni arhitekturi; nov zagon državnih in zasebnih investicij; podpora obsežnemu financiranju afriškega zasebnega sektorja. Naša naloga v mesecih, ki prihajajo, je, da uresničujemo te cilje znotraj mednarodnih forumov in kot del francoskega šestmesečnega predsedovanja Svetu Evropske unije prihodnje leto.

Avtorji besedila so Emmanuel Macron, predsednik Francije, Paul Kagame, predsednik Ruande, Cyril Ramaphosa, predsednik Južne Afrike, Macky Sall, predsednik Senegala.

Besedilo so podpisali še: portugalski premier António Costa, španski premier Pedro Sánchez Pérez-Castejón, belgijski premier Alexander De Croo, predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen, savdski prestolonaslednik Mohamed bin Salman in voditelji številnih afriških držav in vlad.