»Levičarji, ki danes sestavljajo vlado, bodo v prihodnosti pobiti.«
Spoštovani gospod Janša in Vaša stranka,
citata Vašega člana in kandidata za evropskega poslanca Davorina Kopšeta sta le vrh vrha grmade izjav Vaših članov, podpornikov, simpatizerjev in volilcev. Zato je Vaša predkongresna resolucija velika laž in dejanska napoved majhnega dela tretjine volilnega telesa, v katero smer želite voditi slovenski narod in našo skupno državo. Ker je resolucija javno dostopna in so nanjo mnogi že odreagirali, Vam bom povedal zgodbo, ki je Slovenija še ne pozna ali pa zgolj fragmentarno.
Z enourno zamudo ste 27. februarja 1989 prispeli v nabito polno dvorano Narodnega doma v Logatcu. Zamujali ste, ker ste v Cankarjevem domu sodelovali na zborovanju v podporo albanskim rudarjem v Starem trgu. Prišli ste na povabilo logaškega Pododbora za varstvo človekovih pravic. Povabil sem Vas jaz, kot njegov predsednik. Do takrat smo v Logatcu na krilih civilnodružbenega gibanja in praviloma v (so)organizaciji Pododbora za varstvo človekovih pravic že ustanovili občinske odbore Slovenske kmečke zveze in Slovenske demokratske zveze, v nastajanju so bili občinski odbori predhodnice Vaše stranke Socialdemokratske zveze, nato še Slovenskih krščanskih demokratov in Zelenih Slovenije. Logaška opozicija je nastala v logaški knjižnici, ki sem jo takrat vodil. In na koncu sem vodil tudi logaški Demos. Logatec je iz teh procesov izšel s tremi poslanci v prvem sklicu svobodno izvoljenega parlamenta.
Prišli ste predstavit svoj knjižni prvenec Na svoji strani. Lani je umrl moj prijatelj in podpredsednik Pododbora Marko Kek, kasneje predsednik logaških Zelenih. Intimno svetovnonazorsko in politično v »žlahtni levi sredini« je »zeleno« razumevanje sveta živel do konca. On se je takrat na odru pogovarjal z Vami.
Ko sva se tistega večera pozdravila, ste rekli: »Še eden več na seznamu.« Razumel sem, da mislite na seznam, ki naj bi ga delali komunisti in JLA za diskreditacijo in likvidacijo. Nisem se ustrašil. Bil sem – ponosen. Na seznamu skupaj z junakom slovenske pomladi!
V času kandidacijskih postopkov, pred prvimi slovenskimi svobodnimi volitvami, sem marca 1990 potrkal na vrata podjetja Mikro Ada, kjer ste takrat delali, in Vam prinesel v podpis soglasje za kandidaturo za bodoči prvi slovenski parlament.
Dobro leto kasneje sem bil prostovoljec v vojni za samostojno Slovenijo. Pod Vašim poveljstvom!
Sredi osemdesetih sem bil leto ali dve član Zveze komunistov (ZK). V nekem trenutku, ko so, nam mlajšim, ponujali monografijo partizana in komunista Iva Lole Ribarja za spodbudo za nadaljnje delo, sem vstal, odklonil darilo in povedal, da odhajam iz ZK, ker se mi zdi komunizem le še ena religija. Priče tega dogodka so še žive.
Vi ste se leta 1975 kot 17-letni mladenič včlanili v Zvezo komunistov Jugoslavije in bili med najmlajšimi člani partije v Grosuplju. Tega leta ste obiskali partijsko šolo v Kumrovcu. Bili ste Titov štipendist, predsednik občinske organizacije Zveze socialistične mladine Slovenije (ZSMS), član občinskih komitejev Socialistične zveze delovnega ljudstva (SZDL) Slovenije, član republiških in zveznih organov ZSMS in SZDL. Leta 1977 ste kot eden najperspektivnejših partijskih kadrov v svojem okolju že vodili pohod prve čete mladinske brigade Ivo Lola Ribar v bosansko Jajce. Leta 1984 ste bili iz ZK izključeni, na kar ste se pritožili. Podobne zgodnje biografije ima večina Vaših najtesnejših sodelavcev in političnih sopotnikov, ki so – domnevam – med avtorji ali vsaj prišepetovalci Vaše resolucije.
Vse po tem je zgodovina, ki vam gre bistveno lažje iz ust.
Kaj naju je oba gnalo v ZK? V naslednico Komunistične partije, ki je, če nisem slabo poučen, Vašega očeta neuspešno poskušala ubiti. V mojem primeru je bila uspešnejša: mojega malega strica po očetovi strani, duhovnika Jožeta Geohelija, so mučili in ubili partizani 27. julija 1942. Žrtev Osvobodilne fronte (OF) – tako navajajo Črne bukve – je bil očetov brat Herman Geohelli. Mojo mamo so partizani neuspešno preganjali po zaplaninskih hribih, ker je hodila k maši k mojemu malemu stricu. Njen brat, domobranski kuhar Karel, pa je končal v Teharjah. Glede na povedano bi morala biti oba velika disidenta. Ne pa režimska podrepnika.
Kako Vi gledate na spravo, lepo pokaže predkongresno gradivo Vaše stranke. Ljudi, ki ne z revolucijo ne s komunizmom v njegovih krvavih rabotah nimajo nič, obtožujete namenov, ki bi jih kot razumen človek težko pripisal celo Vam, v najvišjem stadiju Vaše srditosti in volje po vsesplošni nadvladi. Vaš diskurz je govorica oblastne manipulacije, ki jo vsi poznamo: Deli in vladaj! Bog ne daj, da se Vas z abecedo teorije psiholoških obrambnih mehanizmov loti kak psiholog: med primitivne oblike sodi med drugim tudi projekcija. Kadar je v meni slaba, neznosna vsebina, ki se je bojim in me peha v tesnobo, jo enostavno projiciram v drugega. Več kot 30 let živite od davkoplačevalskega denarja, Vi in drugi strankarski veljaki. Ob tem so Vas polna usta očitkov vsem, ki so kdaj prejeli kakšen javni denar, pa Vam niso povšeči. V svojih strankarskih delavnicah fabricirate ponarejene dokumente in jih lepite na stranko Levica, ki je povsem spodobna levosredinska stranka, ampak po Vašem kongresnem gradivu sodeč potrebujete svojega »žida«. Na vseh zvočnikih razglašate nevarnost ponovitve državljanske vojne. Pa ravno zdaj, ko imate vojsko in policijo končno spet pod seboj. Da ne bo kdo spet kaj pomešal v izrazju! Vaš diskurz bolj kot na državljansko vojno spominja na izraza policijska država in vojaška hunta. Za oba pojava je značilno, da manjšina vodi vojno proti večini.
Kolikor vem, ne vem pa vsega o Vas, imam jaz veliko več mrtvih, zaradi katerih bi lahko zahteval (sodno) zadoščenje. Ali sploh želim vedeti, kdo je mučil mojega malega strica in nazadnje pritisnil na petelina? Kdo je ustrelil mojega strica po očetovi in tistega po mamini strani? Če mi lahko kak zgodovinar (zakaj ne Vaša »dvorna zgodovinarja« Jože Dežman in Jože Možina) z verodostojnimi dokumenti razkrije imena, ponujam možnost potomcem, da skupaj obiščemo oba groba, prižgemo sveče, si stisnemo roke in se v miru razidemo. Jaz razkola ne potrebujem, tako kot ga ne potrebuje ogromna večina Slovenk in Slovencev.
Slovenski razkol je v funkciji divide et impera. Najbolj kruto za vse nas je, da na podiju kulturnega boja nad grobovi plešete tako Vi kot Vaši politični nasprotniki. Vi ste v tem plesu samo največji mojster!
Zgodbo o žrtvah v moji družini in svoj odnos do sprave sem moral opisati. Da bo tudi Vašim najbolj krvoločnim anonimnim trolom in po pasje zvestim novinarjem Vaših medijev ter Vašim fake intelektualcem kristalno jasno, da ne pozivam k umoru ne Vas, ne Vaše družine, ne kogarkoli drugega. Ne podpiram nasilnih demonstracij. Ne podpiram vrnitve komunizma. A tudi ne Vašega vojno-političnega dobičkarstva v bratomorni vojni. In po novem še v zlovešči pandemiji.
V letih 1988–1991 sva bila v istem čolnu in na istem seznamu. Dala sva, vsak po svojih močeh, vse od sebe: za samostojno Slovenijo in politično demokracijo. Jezili so me tisti, ki so trdili, da ste napačno investirali svoje intelektualne potenciale.
Danes spremljam vse medije: Vaše in »nevaše«. Tako tisti diskurz, ki ga Vaši vrli libertarci in vrhunski desni »intelektualci« (ki so toliko intelektualci, kolikor so si kdaj upali povedati tudi kaj, kar ne bi bilo neposredna hvala Vas, Vaše stranke, Vaših vlad, Vaših koalicij…) imenujejo »dejanska svoboda govora«, kot tistega, ki poteka še v »svinčenih okovih« »svobode medijev«.
Prepir, ki smo ga v svojem okolju v letih 1988–1991 imeli s predstavniki, zagovorniki in simpatizerji »bivšega režima«, je bil po medsebojnem spoštovanju in počasi tudi priznavanju svetlobna leta nad nivojem vaše »dejanske Twitter svobode«, svobode anonimnih trolov in profilov, ki bruhajo jezo in kličejo k pogromu. In Vi, gospod Janša, to omogočate, »retvitate«, spodbujate… Kam so šle Vaše intelektualne sposobnosti, v katere sem takrat verjel in v katere je verjelo stotisoče Slovenk in Slovencev? Za koga smo zastavili besedo in svoja telesa in – če bi Vi takrat s tistimi »seznami« imeli prav in bi se zgodovina obrnila drugače – tudi svoja življenja?
Kaj sem od Vas pričakoval, glede na to, da ste se postavili ob Jožeta Pučnika, ki sem ga neizmerno spoštoval in ga še vedno? Pričakoval sem, da boste ob Pučniku ostali ali postali socialdemokrat, če pa že to ne – in ko ste se začeli nagibati v desno – sem upal, da boste v naslednjih desetletjih pomagali na noge stranki, ki bo bolj konservativna, če hočete desna, ampak močno usidrana v sredini političnega spektra, v ljudskem jeziku, »žlahtna« in sprejemljiva za večji del volilnega telesa, ne pa »žleht« in nagnjena k nadzorovanju ter kaznovanju vseh, ki z Vami ne tulijo v isti rog.
Madona, leta 2004 sem Vam, sit eldeesovske arogance in poniglavosti, dal svoj glas.
Modri bodo opazili, da sem (bil) naiven… Glejte, tudi duhovnik Geoheli je bil »naiven«: verjel je v Boga, dobroto in vrednost človeškega življenja tudi sredi vojne vihre. Verjel je v moč pogovora, sporazumevanja… V vseh zapisih o njem prebiram, da ni bil »ne na levi ne na desni«. Ko so ga odpeljali partizani in se ni več pojavil, so njegovo vrnitev zahtevali tako verniki kot neverniki, ki so bili sodelavci OF.
Vi polarizirate naš narod. Ko sem v začetku pandemije začel malo bolj pozorno spremljati tudi program na Nova24TV in se prijavil s psevdonimom, sem poskusil začeti debato po vzoru duhovnika Geohelija: želim ostati v poziciji, da lahko govorim z enimi in drugimi, da sem kritičen tam, kjer vidim problem, ne pa po kriteriju levo-desno. Želim ostati na svoji strani, ne pri vas ali pri komerkoli. Najbolj nedolžna oznaka, ki sem si jo prislužil, je bila »vseglihar«. Večina me je izganjala kot levuharja, golazen, nesnago… Če ti ljudje mislijo, kar govorijo in pišejo, so TO tisti, ki bi radi mučili in pritiskali na petelina. Pod Vašim poveljstvom?
Poglejte svoje medije.
Ene same drugačne besede ni, v kontaktne oddaje se javljajo ljudje, ki vsi mislijo isto, Vaši zvesti novinarji čakajo na Vaš znak, da s tviterskim prstom pokažete na žrtev, in skočijo. Pravite, da je Mladina pristranska, skrajna, nasilna, enoumna. Vi v vseh svojih medijih nimate enega »Nežmaha«, ki je v Mladini vedno eden prvih, ki ga preberem. Mladina Vas je vlekla iz kehe, na Mladini se je oblikoval Odbor za varstvo (Vaših, predsednik Janša) pravic… Mladina je vedno udrihala po vseh vladah, ja, po Vas in Vaših precej bolj… Ampak nikoli pri njih ni bilo takega enoumja, kot ga je videti v Vaših medijih. Zdaj govoriva o zasebnih medijih. Tudi Dnevnik in Delo in še kateri od medijev, ki jim gospod Simoniti s svojimi strokovnimi desnimi »intelektualci« danes ne vrže niti drobtine davkoplačevalskega denarja, so bili kritični do vseh vlad, do vseh političnih opcij…
Ne pričakujem, da se boste odpovedali svojim stremljenjem po absolutni oblasti. To bi bila res naivnost.
Pričakujem, da bomo Slovenke in Slovenci zmogli dovolj moči, da Vam preprečimo, da bi popravljali naše duše in naš narodni značaj. Upam, da bo to na volitvah in da nas ne spravite v položaj, ko se bomo kot leta 1988 v stotisočih zgrnili na ulice. In upam tudi, da bo civilna družba tako močna in vztrajna, da bo kos tudi oblastnikom, ki Vas bodo nasledili in ki tudi niso nedolžne ovčke.
Ne vem, kje so sorodniki duhovnika Geohelija. Če so z njim v bližji sorodstveni zvezi, kot jaz, bi bila pravica, da to povedo ali da tega ne povedo, najprej njihova. Ta duhovnik pripada vsem, ne le Vaši stranki, ki mu je nad Vranjimi pečinami postavila spomenik. Prosim, razmislite o tem, da z njega snamete svojo ploščo. Lepo, da ste se spomnili nanj, nimate pa nobene pravice, da si ga prisvajate. Ta duhovnik je bil tudi prijatelj vseh tistih pripadnikov OF, ki se z njegovo usmrtitvijo niso strinjali. In če ste že tak aktiven vernik, naj povem, da je ta duhovnik živel v imenu univerzalnih vrednot. In duhovniki, ki so maševali pod njegovim križem, so bili korektni, pozitivni… Vsaj tisti, katerih pridige sem prebral.
Če hočete vladati naprej, vladajte v korist vseh. Če vam Vaš značaj in druge osebne okoliščine tega ne dovoljujejo, odidite in prepustite delo drugim. Ne odrekam Vam prispevka k nastanku te države. Ste delaven človek, vsak ima pravico, da se moti. Upokojite se in živite dolgo in srečno življenje v krogu bližnjih, ki gotovo bolj potrebujejo soproga in očeta kot mi vsi Vaše nelegitimne vizije o narodu po meri vodje.
Po toliko letih vem, da bi bilo danes za Slovenijo in za Vas osebno veliko lažje, če bi bili takrat namesto cinizma o »seznamu« (ki me ni prestrašil) sposobni teh besed: » Hvala, ker ste me povabili. Hvala, ker delate to, kar delate. Hvala, ker lahko naredim nekaj za Vas, ker Vi delate zame.«
To bi si zaslužili tudi Marko Kek in vsi Logatčani, ki smo soustvarjali »slovensko pomlad«, in vse Slovenke in Slovenci, ki smo šli na ulice, da vas dobimo ven in da skupaj naredimo svojo državo. Vsi, ki smo preživeli, ne glede na to, katera politika nam je bližje, čakamo.
Se moram ustrašiti danes? Sem na kakšnem seznamu? Boste s svojim prstom pokazali name?
Ne delajte tega.
Kako je že rekel tisti bradati mož? »Zgodovina se ponavlja, sprva kot tragedija, nato kot farsa.«
Se lahko, gospod Janez Janša, uprete temu začaranemu krogu? Ali je imel človek prav tudi v Vašem primeru in v primeru slovenskega naroda?
MARJAN GEOHELLI, Logatec (1988–1991), danes Vrhnika