22 obtožencev – mesarjev, ki so hoteli obogateti na račun skupnosti
Ljubljana, 18. septembra. Davi se je začela na okrožnem sodišču obravnava proti 22 obtožencem, krivcem številnih kaznivih dejanj kraje raznega mesa, špekulacije z mesom in podobno. (…) Polovica obtožencev je bila že kaznovana zaradi podobnih kaznivih dejanj, kakor jih dolži današnja obtožnica.
Obtoženi Mihael Verbič, Andrej Bricelj, Mihael Vovk in Jože Zupančič so se »odlikovali« z izdelovanjem klobas. Kar nad 10.000 so jih naredili; meso so nakupili pri raznih kmetih v okolici Ljubljane, svinjsko-goveje-konjske klobase pa so prodali ljubljanskim gostinskim podjetjem in zasebnikom po 85 dinarjev za klobaso. »Klobasarji« manjšega kova (…) niso bili nič manj škodljivi. Njihove klobase so romale v restavracijo »Slavija« na Gosposvetski cesti, kjer so jih kuhane uživali Ljubljančani in drugi gosti. (…)
Od Janeza Letnarja je Verbič kupil lani spomladi 20 kg govejega mesa in 10 kg loja, do katerega je prišel Letnar na tatinski način. Vse navedene mesne izdelke Verbič seveda ni pojedel, pač pa jih je prodal ljubljanskim buffetom in zasebnikom, izkupiček pa si je razdelil z Vovkom ali pa pobasal v svoj žep. (…) Franc Kavčič in Alojz Košenina sta kradla v mesariji državnih posestev na Opekarski cesti, njun »odjemalec« pa je bil Jože Avbelj. Za 30 kg svinjskega mesa in približno 20 kg slanine so se »pogodili«.
Tuja lastnina je bila malo mar Antonu Štajnarju, Jožetu, Mariji in Francu Zupančiču. Njihovi »napori« in mastni zaslužki so bili tile: Štajnar je prodajal v mesnici Mestne klavnice. Pri tem poslu se ga je »prijela« neugotovljena količina mesa, iz katerega je napravil 900 klobas, vrednih približno 63.000 dinarjev. (…)
Ljubljanski dnevnik, 18. septembra 1951
Mesarska »matematika« zakrknjenega Verbiča
Ljubljana, 19. septembra. Sodna dvorana okrožnega sodišča se je včeraj napolnila do zadnjega kotička. Spredaj, pred sodnike, so sedli obtoženci – kar 22 so jih zbrali že pred meseci varnostni organi. Zadaj so se zgnetli poslušalci. Marsikdo izmed njih je že nekaj časa pogrešal kakega obtoženca na ljubljanskih mesarskih stojnicah, zdaj pa ga spet vidi – tokrat tam, kamor že dolgo sodi. (…)
Verbiču je malo »spodrsnilo«. Pomislite, klobase in safalade je prodal prej, preden jih je njegova »mesarija« izdelala. Tudi spričo tega golega nesmisla trdovratno potvarja resnico. (…)
Vrtanje v obtoženčevo kosmato vest in »slab« spomin se nadaljuje. Zagovornik predlaga, naj bi ponovno računali. Sodnik piše številke, narekuje mu obtoženec. Račun je napravljen. Spet ne drži! Sodnik »napak« računa? Ne, obtoženec očitno laže in ga skuša naučiti nekakšno novo mesarsko »matematiko«, ki pa le-temu nikakor ne gre v glavo. (…)
Sodnik našteva, četrti nepošteni uslužbenec MINOT – Janez Letnar – odgovarja: »Štima«, »res je«. Sodnik mu prigovarja, kadar se Janezu zdi, »da ne štima«. In Janez mu ugodi. »Bo že držalo, če ne gre drugače«, stisne med zobmi, poslušalcem pa uhaja smeh. (…)
V dvorano je prišel obtoženi Martin Rožmanc. Pri njem je ta »težava«, da najprej prizna, da je kradel v trgovini državnih posestev, potem pa obrazloži oziroma zagovarja svoja kazniva dejanja. In potem, glede na njegov zagovor, sploh ni ostalo skoraj nobenega kaznivega dejanja! Res, ne bi ostalo, če… ne bi med preiskavo drugače govoril, kakor govori danes. (…)
Ljubljanski dnevnik, 19. septembra 1951
Priče so obtožencem budile spomine na kaznive trgovske posle
Ljubljana, 21. sept. Javna sodna obravnava zoper nepoštene ljubljanske mesarje se bliža koncu. Včeraj se je nadaljeval dokazni postopek. Zaslišanih je bilo nič manj kot 21 prič.
Uslužbenka »Preskrbe« pri MINOT je obt. Letnarja opazovala, kako je kradel v tej poslovalnici kosti ali pa jih je v nedovoljeni meri dodajal potrošnikom. »V poslovalnici in predelovalnici, kjer sem bila zaposlena, so Verbič, Letnar in Vovk vedno nekaj onegavili. Prav pred kratkim sem našla v nekem skritem kraju poper, ki ga je bržkone skril eden izmed obtožencev«, je povedala sodnikom in obtožencem. (…)
Sodnikom sta se predstavila še dva stara možaka – tako imenovani razbremenilni priči. Kdo ve kaj olajševalnega za obt. Štajnarja nista izjecljala, naglo sta jo ucvrla iz sodne dvorane; vonj po mesarjih in sodniji jima očitno ni dobro del, saj sta vajena poštenega kmečkega življenja. (…)
Po opoldanskem odmoru je javni tožilec najprej modificiral obtožnico; spremenil je več trditev v njej, nato pa je imel zaključni govor. (…)
Ljubljanski dnevnik, 21. septembra 1951
Vir: arhiv Dnevnika