Pred koncem covidnega šolskega leta: Stiska otrok se je povečala in povečalo se je število otrok v stiski

Vemo, da je število otrok z duševnimi stiskami v času covidne epidemije znatno zraslo in da se je pri mnogih intenziteta stisk povečala. Vemo tudi, da je epidemija prizadela predvsem otroke, ki so imeli že prej težave, psihično manj odporne, otroke iz revnih socialnih okolij, tiste, izpostavljene ogrožajočim izkušnjam v lastni družini, nesoglasjem, nasilju ali drugim oblikam slabega ravnanja odraslih, otroke, ki so bili že pred epidemijo šibkeje vrstniško vključeni, otroke priseljencev in otroke drugih obrobnih skupin. Po podatkih OECD jih v Sloveniji v revščini živi 9 odstotkov, kar je več kot 36.000 otrok. To so obenem otroci, ki imajo manj virov pomoči pri učenju, ki nimajo dovolj izobraženih ali dovolj premožnih staršev, da bi lahko plačevali inštruktorje. In to so otroci staršev, ki so imeli v času epidemije redkeje možnost delati od doma. Je pa epidemija prizadela tudi nekatere pred tem navzven dobro funkcionalne otroke s šibkejšo zmožnostjo prilagajanja in porastom negotovosti ob izgubi rutin, osebnega stika in potrditve od učiteljev, trenerjev ali drugih pomembnih odraslih. Šolanje na daljavo je zahtevalo veliko samostojnosti pri organiziranju in pošiljanju dokumentov prek spletnih portalov, veliko samoregulacije in motivacije pri učenju ter drugih lastnosti, ki jih pomemben delež otrok ni imel v zadostni meri. Ali pa sta njihova motivacija in energija opešali v teku epidemije. V zadnjih mesecih je postajalo vse bolj očitno, da so negotovost, osamljenost in pomanjkanje zanesljivih ter pomirjujočih informacij izčrpavale zmožnosti prilagajanja glavnine mladih, ki so potrebo po pomoči in podpori njihovemu duševnemu zdravju začeli odločno izražati tudi javno.