Striček Elbrus in njegova varovanka

Na drugi dan drame s talci, v kateri je slednjič umrlo 334 ljudi, med njimi 186 šolarjev, so se teroristi odločili izpustiti nekaj otrok. Gogičajevu so v roke potisnili dojenčico, ki jo je odnesel na varno, medtem ko sta njena mama in sestra morali ostati v šoli. Močno se ga je oprijela, stisnila njegove prste in nehala jokati. Solze so ji pritekle šele, ko ga je izpustila. Alena, ki je Gogičajevu nemudoma prirasla k srcu, svoje mame in sestre ni videla nikoli več. Ko se je drama s talci iztekla s krvavim koncem nepojmljivih razsežnosti, je Gogičajev malo deklico hotel posvojiti, a se je po zmedi pri ugotavljanju, kdo je sploh preživel teroristični napad, vendarle našel njen oče. Gogičajev kljub temu ni izginil iz njenega življenja. Prvič jo je videl spet po šestih letih, tik preden je sedla v šolske klopi. Odtlej sta bila v stikih, se pogovarjala in prijateljsko vzljubila. Alena je Gogičajeva ljubkovalno poimenovala striček Elbrus. Čeprav se mu je bilo vedno znova težko vračati v Beslan, kjer je podoživljal grozote treh strašnih septembrskih dni, se je pred dnevi spet oglasil pri svoji Aleni. Skupaj z njo je praznoval zaključek srednje šole. Poslušal je govore učiteljev, zahvale učencev in opazoval, kako so ob proslavitvi konca šole v zrak spustili pisane balone. Namesto velikih besed je za svojo varovanko imel le kratek stavek, ki ji ga je zašepetal v uho: »Vse bo dobro s tabo, Alena.«