Nemški Die Welt je 7. maja 2013 objavil članek z naslovom Menedžerji v teh državah so še posebej koruptivni. Komentira raziskavo svetovalne družbe Ernst & Young, ki je anketirala 3500 finančnih direktorjev, pravnih strokovnjakov in menedžerjev skladov o občuteni korupciji v 36 državah, ki so razvrščene glede na stopnjo koruptivnosti od najbolj do najmanj koruptivne, s povprečno stopnjo 57 odstotkov.

V omenjenem članku razberemo, da je anketa zajemala 33 držav po svetu, od tega 26 evropskih. Med slednjimi povprečje koruptivnosti presegajo tudi Slovenija, Hrvaška, Ukrajina, Slovaška, Srbija, Rusija, Češka, Madžarska, Romunija, Poljska, in če vključimo še baltske države, ki so umeščene pod povprečjem, ugotovimo, da so to tranzicijske države (11 evropskih držav od skupno 26). Tranzicija pa pomeni uvedbo strukturnih reform ali po domače privatizacijo državnega ali družbenega premoženja z uporabo vseh možnih legalnih in nelegalnih sredstev. Po dobrih triindvajsetih letih (od padca berlinskega zidu do objave članka) zahteva po strukturnih reformah ni ugasnila. Nasprotno, še danes je na dnevnem redu celo v vseh evropskih državah in državah EU. Zato pridobiva veljavo hipoteza, da je korupcija ena izmed bistvenih značilnosti neoliberalnega (roparskega) kapitalizma in da so protikorupcijski ukrepi le pesek v oči naivnim državljanom in državljankam.

Omenjeni članek uvršča tri republike bivše Jugoslavije (Slovenijo, Hrvaško in Srbijo) na sam vrh korupcijske lestvice. Domagoj Margetić je v svoji knjigi »Krvave balkanske milijarde« (Zagreb, 2019) zapisal, da je bil za obdobje od leta 1990 do 2014 skupen odliv iz Srbije, Bosne in Hercegovine, Črne gore in Slovenije najmanj sto petdeset milijard evrov. Od današnjih držav članic Evropske unije so v operacije s krvavimi balkanskimi milijardami vključeni Avstrija, Nemčija, Velika Britanija, Francija, Italija, Ciper in nazadnje Hrvaška in Slovenija, medtem ko so na seznamu drugih držav, vključenih v to finančno mrežo, ZDA, Rusija, Kitajska, Belorusija, Švica, Liechtenstein, Britanski Deviški otoki itd. In da njihov režim zločina na Balkanu predstavlja »geostrateško definicijo prostora«, pri ustvarjanju katere so sodelovale anglosaške sile. Izumili so izraz »zločinski Balkan« in se predstavili kot borci proti temu zločinu, v resnici pa so bili soorganizatorji tega sistema in njegove geostrateške zaščite… Vloga Nemcev nikakor ni bila drugačna. Tako kot vsega Zahoda, gledano kot celota.

Stopnjo korupcije naj bi merili na osnovi percepcije anketirancev. Če je tako, potem nas lahko navdaja s ponosom, da smo Slovenci prvi na lestvici. Zavedamo se dogajanja in smo dovolj odkriti in torej močni, da s prstom pokažemo na zablode v našem okolju. Po drugi strani pa se številni čutijo osramočene, ko se primerjajo z državljani drugih držav. Pri tem pa spregledajo mehanizem propagande, ki se poslužuje tudi z anketo, ki je namenjen oblikovanju javnega mnenja, da so državljani tranzicijskih držav bolj »nepošteni« od državljanov Belgije (na 22. mestu), Avstrije (24.), Velike Britanije (26.), Nemčije (27.), Francije (28.), Nizozemske (29.) in Švice (31.). Javnosti slednjih držav pa je zamolčano in njihova gospodarska, finančna in politična elita nikdar ne bo priznala, da si za njihovo bogatenje obetajo tudi plen iz tranzicijskih držav.

Zakaj se nam vse to dogaja? Empirično lahko zaključimo, da pravica do uresničevanja interesov močnejših (koruptivna dejanja) zataji obstoječe zakone in zakonodaje, in to v primerih, ko ni splošnega javnega konsenza za njihovo spremembo.

Črt Tavš, Koper