Knjižnica pod krošnjami je predvsem za mnoge Ljubljančane že povsem organski, samoumeven pojav. Tovrstnemu spodbujanju bralne kulture prek zasedanja javnih prostorov, preoblikovanih v kotičke tišine in miru za srečevanja s knjigo, so priča že sedemnajsto poletje. Boste naslednjič, ko z vnukom obiščete Tivoli, tudi vi posedeli pod veliko krošnjo, ki varuje knjižne zaklade ob Čolnarni? Se boste pred mestnim vrvežem skrili v knjižnico dvorišča Galerije Škuc ali raje v senco Botaničnega vrta? Krošnje z veseljem pričakujejo tudi obiskovalce, ki sicer niso preveč navdušeni bralci. Morda si bodo premislili.

Del mestnega pohištva

Ideja je nastala v glavi vodje zavoda Divja miselTine Popovič, ki bdi nad Vodnikovo domačijo Šiška. »V park, v mislih sem imela Tivoli, sem želela pripeljati knjižnico, da bi lahko ljudje, ko tam posedajo ali koga čakajo, v roke prijeli knjigo in brali. Kot človeku, ki je v torbi vedno prenašal knjige, se mi je zdela ideja, da bi nanje spontano naletela v javnem prostoru, potrebna udejanjenja,« pojasnjuje. »Ko so poklicali s Turizma Ljubljana in predlagali, da bi imeli Knjižnico pod krošnjami, ki bi delovala čez poletje na trnovski plaži, smo presenečeni takoj zavihali rokave,« se spominja v smehu.

Danes deluje knjižnica že na desetih ljubljanskih lokacijah, krajša obdobja pa tudi v drugih slovenskih krajih, denimo v Kamniku, na Vrhniki, v Ribnici in celo na Mali planini. »Prvo leto so k nam pristopali mimoidoči, prepričani, da knjige prodajamo, za branje pa se niso odločali tako pogosto, kot smo si predstavljali. Precej časa je torej preteklo, da je naša knjižnica postala neke vrste mestno pohištvo, branju namenjen skupnostni prostor,« poroča. »Našo knjižnico imajo denimo zelo radi otroci, ko jo kje zagledajo, tečejo k njej enako navdušeno kot k toboganu. Zato smo pozorni, da so otroške knjige čim lažje dosegljive, torej na spodnjih policah, pa tudi, da je zraven vedno osebje, ki se lahko otroku pri branju pridruži,« dodaja.

Kljubovanje nevihtam

»Lepo je videti, da že marsikje, denimo v gostiščih, srečamo polne knjižne police, a se prevečkrat zgodi, da so tam odvržene neke stare knjige, ki jih nihče zares ne bere. Zelo smo hvaležni založnikom, ki nam pred vsako sezono donirajo svoje knjižne novosti, da jih lahko ponudimo različnemu občinstvu,« pripoveduje, kako pomemben je izbor knjig za posamezno lokacijo. Na trnovski plaži, kjer je veliko mladih, denimo ob leposlovju ponujajo tudi več teorije in stripa, na vrtu Plečnikove hiše so na voljo predvsem knjige s področja oblikovanja in arhitekture, v Savskem naselju so s pomočjo društva Alzheimer Slovenija vzpostavili knjižnico Spominčica, dvojezična pa je – če pride mimo kak turist – ameriška knjižnica, ki se je letos preselila v Argentinski park.

Dolga leta so bile knjižnice pod krošnjami tudi vozlišče literarnih prireditev, a so se predvsem v Ljubljani, kjer je kulturna ponudba široka, zadnjih pet let načrtno usmerili v ustvarjanje mirnih bralnih kotičkov brez motenj. V manjših krajih, kjer imajo bralci manj priložnosti za srečevanje z literarnimi ustvarjalci, pa knjižnica vsakič zaživi kot droben literarni festival z gosti. Navsezadnje tudi nove lokacije s pomočjo lokalnih partnerjev vedno izbirajo s previdnostjo; po eni strani morajo ponujati bralski mir, po drugi mora biti v bližini skladišče, kamor lahko knjige in opremo vsak večer – ali ob nepričakovani nevihti – čim hitreje pospravijo. Andraž Tarman je poskrbel za oblikovanje pohištva, ki se dobro prilagaja tako travnatim površinam kot denimo stopniščem, omogoča tudi večjo ali manjšo postavitev knjižnih polic, rdeče blazine, narejene iz cerad, pa se v primeru dežja hitreje posušijo. Ob tem velja opozorilo – ob slabem vremenu na večini lokacij knjižnice ni.